#december19 2020, sobota

Korona je še vedno med nami. Pogosto se zgodi, da imam zaradi nje ob koncu tedna, ko bi se naj spočil od službe, delo od doma, ker je treba stvari spraviti na tirnice in obvestiti rizične kontakte. Petek pozno popoldne sem sedel na kavču in klical naokrog. Moja draga in mali sta imela kosilo v kuhinji. Prosil sem ju, naj obedujeta brez mene, ker rešujem svet. Imel sem priliko, da bi včeraj zaspal z malim, ampak nisem mogel kar zatisniti oči in prespati večer. Spet sem šel spat pozno kot med tednom. Potreba po tem, da bi pomagal pospraviti in pripraviti sceno za naslednji vsakdan, je bila močnejša. Rutina naredi svoje.

tek – doma, policijska ura
vegan – juha, pečen krompir, sejtan, kuhan gomolj zelene

#december09 2020, sreda

Eden od najbolj gnilih občutkov je za mene mravljinčenje uda. To noč, ko se je mali prebudil, je moja desna roka spala naprej. Pomislil sem, kako ga bom dvignil, ko nimam občutka v eni roki. Mravljinčenje je ponehalo, občutek se je vrnil, mali zdaj hvala bogu in mami naprej spi, jaz pa sem pol ure pred zgodnjo budilko prekinil spanec in še uspel za kratek čas zadremati. Pa tako obetavno je bilo, da bi spal dobrih šest ur.

tek – doma, policijska ura, dež
vegan – enolončnica s čičeriko in stebelno zeleno, brokolijem in cvetačo

#februar22

2020, sobota, pustna sobota.

Tek – slabše sem se počutil zjutraj, med tekom pa sem postajal z vsakim km bolje. Začutil sem priliko, da bi pa danes šel 22 km. Krog sem speljal večinsko med njive, recimo v Gradišču, Vanca vasi, romskem naselju, potem za Majcanom v Rankovcih, med njivami na Krajno in okrog igrišča, pa cik cak med njivami v Rankovcih in Sodišincih po Mlečni ulici in Lujzovi ulici, mimo OŠ na Tišini domov. Brez zajtrka, brez pijače in krepčila med tekom in brez težav. Daljši tek je programiran v meni. Potreboval sem to izkušnjo spet.