Včeraj sem se cepil proti novemu koronavirusu, prvi odmerek. Čez tri tedne prejmem drugi odmerek. Leto počasi gre h koncu in upam, da v naslednjem letu bo z vsem boljše. Včeraj zvečer je zunaj precej deževalo, danes na teku po posestvu bo blatna žurka, je bil moj glaven strah. Na srečo je veter trato relativno dobro osušil, sem pa plačeval pač ceno na način, da je bilo treba teči z mrzlim in močnim vetrom ob sebi.
Lanski božič sem bil bolan, draga se je poškodovala, pa mali ni bil čist ok. To je bil kaotičen čas. Upam, da bo letošnji božični čas bolj miren. Prvo pa, da bomo zdravi. Danes pa gremo na božička – lokalna šola in vrtec sta poskrbela za inovativno izvedbo obdarovanja otrok, drive in na občinskem parkirišču.
Posteljico z ograjico sem za malega moral prilagoditi, ker nama je že splezal čez ograjico in bi padel, če ga moja draga eno od minulih noči ne bi ujela že v zraku. Letvico sem znižal za slabih devet cm, čeprav po nastavitvah izdelovalca nižje od višine, na kateri je že spal, ni šlo. Sem zvrtal luknje in zdaj smo nekaj časa varni.
Ob treh ponoči se je prebudil, stal je ob ograjici in gledal proti nama v temo. Slišal sem ga in hipoma skočil k njemu. Močno me je tiščalo lulat, a sem nekaj časa vztrajal, upajoč da bo ob moji prisotnosti hitro zaspal nazaj in bom potem, ko se umiri, smuknil na stranišče. Moji poskusi, da bi ga nazaj uspaval, so bili jalovi. Eno uro pozneje, ko sem uspel koristiti še nekaj desetminut spanja, vidim, da se še vedno uspavata.
Ohladilo se je. Jutra so postala mrzla. Nastopila je meteorološka zima. Pri sebi se še pa vedno nisem znebil občutka vročine s poletja. Obdobje četrtletja od konca avgusta pa do zdaj je minilo tako hitro, da je to neverjetno. Naj bomo samo zdravi.
November se zaključuje, še en mesec je samo do božiča. Lani sem bil na božič fejst bolan. Od takrat sem vse skupaj dobro zvozil, da me ni več pokosilo. Bojim se pa novega koronavirusa z vidika, kaj bo to pomenilo za razmerja in opravila v družini.
