Včeraj sem se cepil proti novemu koronavirusu, prvi odmerek. Čez tri tedne prejmem drugi odmerek. Leto počasi gre h koncu in upam, da v naslednjem letu bo z vsem boljše. Včeraj zvečer je zunaj precej deževalo, danes na teku po posestvu bo blatna žurka, je bil moj glaven strah. Na srečo je veter trato relativno dobro osušil, sem pa plačeval pač ceno na način, da je bilo treba teči z mrzlim in močnim vetrom ob sebi.
Zaspal brez budilke, kar je božično darilo sanemu sebi, v miru zjutraj uredil malega, potem pa se bom lotil dopoldanskega teka, proti Kupšincem, ker me zanima, kako izgleda s potokom zapolnjena struga Dobla na tistem mestu na mostu med njivami.
Najprej kava, potem bom šel na današnji pozen jutranji tek. Ne sanjam več na glas o daljših tekih, ker mi okoliščine tako zelo otežujejo ta podvig, da me potem vse skupaj samo spravi v slabo voljo. Recimo policijska ura je še vedno v veljavi in ne mislim se še v nedeljo loviti v krogih po dvorišču in zelenici, kolikor jo je od mojega teka po njej še ostalo, sploh ko je vse mokro in spet blato. Hkrati pa je bila ta naša noč spet specialna. Že v izhodišču sem v močnem deficitu spanja, slabo noč pa je imel tudi mali in sem bil zaradi tega po tretji uri ponoči pokonci. Po dolgih poskusih, da bi mali zaspal, sem si nalašč ugasnil vse svoje budilke, da se naspim, kar pa mi je uspelo.
Včeraj popoldne sva z malim bila dobro uro sama. Zunaj sva raziskovala svet, trenutno ga privlačijo metle, vedro in ptiči. Sem prišel prej iz službe, da je draga lahko imela opravek povezan s svojo službo. Zvečer med kuhanjem kosila za naslednji dan pa sem si naštimal dokumentarno oddajo o Milanu Kreslinu. Spet mi ni uspelo iti spat pravi čas, da bi do jutra ujel šest ur spanja. Vse, kar je pod sedem ur spanja na noč, je dejavnik tveganja za razvoj demence in številnih drugih zdravstvenih komplikacij, pravijo strokovnjaki.
Ob treh ponoči se je prebudil, stal je ob ograjici in gledal proti nama v temo. Slišal sem ga in hipoma skočil k njemu. Močno me je tiščalo lulat, a sem nekaj časa vztrajal, upajoč da bo ob moji prisotnosti hitro zaspal nazaj in bom potem, ko se umiri, smuknil na stranišče. Moji poskusi, da bi ga nazaj uspaval, so bili jalovi. Eno uro pozneje, ko sem uspel koristiti še nekaj desetminut spanja, vidim, da se še vedno uspavata.
Pri sebi sem si skušal postaviti prepoved pisanja o spanju, ker bi to bila potem lahko tema za vsak post, vendar danes lahko naredim izjemo. Mali se je sredi noči domislil, da bo vstal in ga dobro uro ni bilo mogoče prepričati v spanje. Absolutna dolžina mojega spanja je že sicer manj kot šest ur ma noč, potem pa se ti vmes zgodi še to. S poskusi uspavanja se je ukvarjala moja draga, jaz sem samo poleg njiju vsake toliko spremljal situacijo in padal nazaj v spanje.
