Včeraj sem nafudnjen kot balon zadnjih trideset minut dneva pred začetkom policijske ure izkoristil za drugi tek v dnevu. Praznik je minil ob sladkih dobrotah in sem se ga tako napokal, da se v sebi nisem več čutil ok. Namesto da bi se smilil samemu sebi in sejal slabo voljo naokrog, sem šel tečt. Pomagalo je, dovolj je bilo tistih pet km, da sem pomagal telesu skozi krizo, telo pa me je poplačalo z dobrimi občutki.
Včeraj sem po jutranjem teku pozabil zapreti ene od štirih vrat na fundošu, točneje tiste ene pri sadovnjaku. Imel sem slab filing, kot da bi nekaj pozabil narediti, ampak se mi ni ljubilo iti nazaj v temi in topljenem snegu preverjat. Ko sem čez eno uro stopil iz hiše, da bi šel v službo, Nola ni pritekla k meni. Hitro sem spoznal, da je ušla od doma. Vrata so bila odprta, nje pa nikjer. Uro pozneje sem prišel na delo, ker sem se vozil naokrog po soseski in jo iskal, neuspešno. Našli so jo dobri občani in nas obvestili. Na FB je vest, da jo iščemo, delilo kar 119 ljudi.
Prvotni plan, da vstanem ob standardni uri in opravim daljši tek, je splaval po vodi. Prvič, prepozno sem se včeraj spravil v posteljo (do budilke pet in pol ur spanja), drugič, preveč sem jedel zvečer pred spanjem, kar nisem vajen, a se na daljši tek ne želim odpravljati tešč od prejšnjega popoldneva, tretjič, nisem psihično dovolj pripravljen, da bi zmogel več kot deset km opravljati po blatnem posestvu v minikrogih. Imam pa potem še težavo, da bi daljši tek rad opravil, še preden se mali prebudi. Ja, no go vse to.
Po včerajšnjem spodrsljaju, da sem prespal svoje budilke in se zbudil okrog pol sedmih, je danes budilke prehitil najin mali. Na srečo okrog časa mojega vstajanja. Računam, da bo zaradi tega zjutraj potegnil malo dlje kot običajno, jaz pa lahko v tem času tečem kaj več. Že ves vikend razmišljam o priliki o malo daljšem teku, da se ne bi ustavljal pri petih km. Rad bi si dal potrditev, da si lahko organiziram tudi daljši tek ter ga tudi udejanjim – in predvsem potrditev, da še zmorem.
Zadnje večere pred spanjem sem že v telesu čutil, da res rabim spanje. To noč, ko smo se veliko prebujali, je moje telo spanec izsililo in ignoriralo vse budilke. Zbudil sem se dve in pol uri pozneje. Nisem jezen, samo presenečen, da se je to zgodilo.
