Prvi dan v letu. Najlepši skok v novo leto, ker je bilo povsem v zasebni atmosferi. Sva bila na kavču v dnevni, pojedla pico med gledanjem neke nadaljevanke z zdravniško tematiko. Potem sva zaspala in budilka naju je prebudila za polnoč. Takoj po polnoči sem zaspal dalje. Še lepše pa je, da se na novega leta dan ne vrstijo vljudnostni obiski.
Božič je, deževen in blaten. Prinesel mi je darilo, da sem lahko dolgo spal, do pol sedmih! Včeraj, ko so mnogi bili v prazničnem vzdušju, smo nekateri, vsaj s katerimi sem bil v povezavi do večera, reševali svet. Sem bil na koncu tako utrujen, da sem po tem, ko je mali zaspal, lahko samo še pojedel vegansko kremšnito, ker je praznik, in šel spat.
V službi sem povečal dozo kav iz dveh na tri. Včeraj zvečer sem jih zato seštel, koliko jih popijem na dan in po izračunu je to pet dnevno. Verjetno preveč, da bi še bilo zdravo, zato sem danes zjutraj pred tekom kavo izpustil.
Včeraj sem bil prvič testiran na prisotnost virusa Sars-CoV-2. V službi smo pričeli uporabljati hitre antigenske teste z namenom izločanja asimptomatskih na virus pozitivnih sodelavcev. Prvi test sem preživel negativen. Občutek, ko ti s palčko seže v nosnici, ni prijeten, malo zapeče in se ti zarosijo oči. Drugače pa ni hujšega.
Pri sebi sem si skušal postaviti prepoved pisanja o spanju, ker bi to bila potem lahko tema za vsak post, vendar danes lahko naredim izjemo. Mali se je sredi noči domislil, da bo vstal in ga dobro uro ni bilo mogoče prepričati v spanje. Absolutna dolžina mojega spanja je že sicer manj kot šest ur ma noč, potem pa se ti vmes zgodi še to. S poskusi uspavanja se je ukvarjala moja draga, jaz sem samo poleg njiju vsake toliko spremljal situacijo in padal nazaj v spanje.
Sem vstal zgodaj za tek, kot običajno, in zavil do domače pralnice. Na daleč sem že videl, da je vrečka z manjšimi kosi oblačila ostala na tleh ob pralnem stroju. Stopim bliže in vidim, da so vratca stroja odprta. Takoj me prešine, da sem pred spanjem moral pozabiti vklopiti pralni stroj. Ok, danes perilo torej ne bo posušeno do tačas, ko grem v službo, si rečem, vklopim pa vsaj program za pranje. Stopim v kopalnico, opravljam vse tisto, pa med pisanjem tega zagledam koš za umazano perilo. Fak, saj ga pa nisem spraznil.
