Sem dan začel s tem, da sem s prstom tako nerodno na silo zadel v okvir odprtine sušilnega stroja, da mi je noht pomodrel. Bolečina ob prvih jutranjih minutah je bolj izrazita. Oprano perilo sem zlagal v sušilca kot vsako zgodnje jutro. Včasih tudi tako rutinsko opravilo, ki ne terja premisleka, vsaj malo zakomplicira situacijo.
Ko sem fizično preveč utrujen, manjko energije, ki bi jo dobil s spanjem, zapolnjujem z žretjem. Včeraj zvečer okrog devetih sem popustil pri samokontroli in si delal pojedino. Žrl sem vse, kar je prišlo do dosega, nisem se zmogel več nadzirati. Zato je bila ta noč po kvaliteti slabša, telo se je ukvarjalo s predelavo prepolnega želodca. Enkrat vmes me je draga prebudila, da se naj obrnem, ker sem smrčal. Ponoči smrčim zlasti takrat, kadar naredim pred spanjem takšno neumnost. Potem pa, ko me je zbudila ura, nisem vedel, ali je nedelja ali ponedeljek, bolj sem bil naravnan v ponedeljek. Na ročni uri, kjer imam nastavljen alarm, sem moral nekaj po pomoti pritisniti, ker se mi je zatem oglasil alarm na mobitelu, pa ga nisem znal ugasniti. Fak, zdaj zbudim še malega in drago, me je bilo strah. S piskajočim mobitelom sem odhitel v drugo sobo in po nekaj poskusih uspel ugasniti čudo.
Je mali šel včeraj pol ure prej spat, meni ni bilo potrebno niti kuhati, pa kljub tema dvema bonusoma nisem izkoristil priložnosti za tudi svoj zgodnejši odhod v krpe. Spat sem šel ob običajni uri in to jutro, ko to pišem, sem malo jezen nase zaradi izpustitve te priložnosti, da bi bil lahko moj spanec danes malo daljši.
Sem vstal zgodaj za tek, kot običajno, in zavil do domače pralnice. Na daleč sem že videl, da je vrečka z manjšimi kosi oblačila ostala na tleh ob pralnem stroju. Stopim bliže in vidim, da so vratca stroja odprta. Takoj me prešine, da sem pred spanjem moral pozabiti vklopiti pralni stroj. Ok, danes perilo torej ne bo posušeno do tačas, ko grem v službo, si rečem, vklopim pa vsaj program za pranje. Stopim v kopalnico, opravljam vse tisto, pa med pisanjem tega zagledam koš za umazano perilo. Fak, saj ga pa nisem spraznil.
Tempo je res hud v tem drugem valu epidemije, ampak po moje še bolj hudo bo s kolateralno škodo, ki nastaja zaradi ukrepov pri zajezitvi epidemije. Da se razumemo, ukrepi seveda morajo biti, ker druge rešitve nimamo. Medtem ko poskušamo nadzorovati problem širjenja virusa, nam vznikajo nove fronte, s katerimi se zdaj še ne ukvarjamo. Ko pa bo enkrat večje nevarnosti tega virusa konec, bomo šele začeli čutiti posledice, ker smo polno aspektov polnega in razvijajočega življenja zdaj morali zanemariti.
V zadnjih dneh sem se spet zredil. Iz strahu, da ne bi oslabel v tem obdobju, ko se mi zdi, da dneve zaključujem telesno in duševno bolj izčrpan, sem popustil pri svoji disciplini in začel spet jesti po 16.30 uri. S prepolnim želodcem sem hodil spat. Počutje se je s tem poslabšalo. Zato sem se včeraj zvečer še bolj trudil za večerni post. Zdaj to jutro sem zadovoljen, da sem vztrajal in počutje v telesu je bistveno boljše.
