#november18 2021, četrtek

Dvakrat me je nasomaril, da mora na stranišče, ko je bil čas za odhod v vrtec. Prepozno sem zaznal, da se mi nagajivo smeje, medtem ko sem že čutil švic po vsem telesu. Ko sva bila končno v avtu, so se moji pomisleki uresničili – vsak dan sva nekaj minut poznejša. Ne glede na najino zgodnjo uro in da se uspeva hitro urediti, izgubiva vmesni čas, ko je treba iti. Ampak potem, ko zadeva steče, gre običajno brez težav. In ko ga pospremim v vrtec in ga prevzame vzgojiteljica, se počutim tako praznega.

#november16 2021, torek

Težko mi je bilo, ker sem bil popoldne po službi že brez energije in volje, pa mi je bilo res težko odzivat se na otroka. Potem sem pa pomislil, kako težko mora biti šele njemu, ki je pa odvisen od mojih odzivov in da si otopelega očeta ne zasluži. Po tem razmisleku in samokritiki sem se vzel v roke in odigral svojo očetovsko vlogo. Preživela sva drugi dan sama. Če nama je šlo dobro, ne vem, sva pa zgurala brez večjih posledic. Mali se mi smili, ker je zadnje tedne stalno v stresnih situacijah, in bolj ko sem na koncu dneva utrujen od starševstva, še raje ga imam.

#november03 2021, sreda

‘Tata, oe, tata oe’, mi je kazal z roko, naj grem s postelje na tla. Na vse štiri. Potem je zlezel name in sem se moral delati, da sem lev. Žena ga je morala držati, da med mojim rjovenjem ni padel. Strašno zabavno mu je bilo. Pokal je od smeha, jaz pa sem se delal jeznega in močnega leva. Ko je lev omagal, je butnil v jok, ker je želel nadaljevanko. A kaj ko atijova kolena in grlo niso več mladi. ‘Še enkrat, samo enkrat’, si je dal dopovedati.

#november01 2021, ponedeljek

Mračilo se je že, ta prestavljena ura se fejst pozna, ko smo se pripeljali na šolsko dvorišče. Vse je bilo tiho, na igralah ni bilo nikogar. Mali je sicer želel na igrala pri šoli, žena pa je speljala nazaj na vrtčevska. Tri tedne je moralo miniti, mogoče malo več ali malo manj, ko je bil nazanje tu. Da mu bo jutrišnji prihod malo lažji, je bil ženin cilj. Zna domisliti, kar meni niti približno na togo pamet ne pride. Mali je oživel na teh igralih in tekel v navdušenju sem in tja nama kazat, kje se on igra. To so tisti zapolnjeni popoldnevi in večeri z družino, kar dolga leta, preden sem odrasel, nisem imel občutiti.

#oktober28 2021, četrtek

Za jedilno mizo sem bil, imeli smo kosilo, ko je prispel MMS, v katerem me brat seznanja, da sem postal stric. Hvala bogu, rešila sta se, za njima je, sem si rekel sam pri sebi, ko je žena vzela malega v naročje in sta glasno poplesavala po kuhinji. Mali si še ne zna predstavljati, kaj pomeni dobiti bratranca, a moje misli se igrajo in si predstavljam, kako se nekoč v prihodnosti srečujeta eden z vasi in drugi z mesta ter se s tem dopolnjujeta in oba rasteta v pogledih na ta svet. Nazdravili smo z nekim likerjem, dober je bil, mogoče sem spil tri štamprlije.

#oktober22 2021, petek

Mudilo se mi je iz trgovskega centra. Deset minut, kolikor sta po oceni rabila, da zapustita bolnišnico, je minilo. Z občutkom, da sem morda zamočil, ker me bosta na ta lep dogodek čakala, sem peljal proti bolnišnici. Ko sem zadnji del poti pešačil proti vhodu št. 6, kot smo se dogovorili za snidenje, sta pravkar izstopila. Na daleč ju zagledam in pomaham. Mali me je tudi zagledal in stekel proti meni. To je bil tako krasen prizor! Stekel mi je v objem. K svojemu tatiju. Skupaj smo.

Skladam legokocke, mali se mislim da tudi igra z njimi tam ob meni, ko pride žena in sporoči, da danes mineva 27 let od smrti moje babice. Spomnim se tega dne, kako sem prišel v dnevno sobo. Tam smo imeli stacionarni telefon. Mati je telefonirala in jokala. Spomnim se, da so ji sporočili vest o smrti. Spomnim se tudi, da je mati imela krivo vest, ker babice v tistih dneh nismo obiskali, si je pa to želela. Prišlo je iznenada, bil je šok. In zdaj ko to malo premlevam za nazaj, moja mati takrat še ni bila stara trideset.