#oktober18

2019, petek.

V primerjavi z lani je na Ljubljanskem maratonu 2019 zaznan upad števila prijav.

Povprečni pametni telefon vsebuje 62 vrst kovin.

Že drugič zapored se mi je zgodilo, da sem šel spat z zelo polnim trebuhom. Včeraj sem se ga spet tak nažrl, da sem imel danes med tekom že v prvem km težave s prebavo. Vseeno sem stvar stoično speljal do konca desetih km, ki sem jih nabral s traso 5x do tišnske cerkve in nazaj. Nazaj sem zdaj lahko že tekel po drugi strani ceste na bodočih pločnikih. Pa megla je bila. Pa še to je pomembno, da sem zgodaj zjutraj v postelji se prebudil najprej kakšnih 20 min pred budilko in si nisem znal predstavljati, kako bom zmogel vstati.

Za kosilo, ki sva ga imela zunaj na dvorišču, na pari kuhan brokoli, testenine pa oblite z oljčnim oljem s popečenim česnom ter čebulo. Za glavni del jedi pa torteloni v drobtinah.

#september24

2019, torek.

Slovenska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu v četrtfinalu premagala favorozirane Ruse, evropske prvake, in se uvrstila v polfinale proti svetovnim prvakom Poljakom. Adria Airways pa je prizemljila letala, kalvarija z letalskim prevoznikom se poglablja.

Ponoči je deževalo. Teren je razmočen. Včeraj si nisem utegnil pripraviti ustreznejših oblačil za tek, zato sem bil v puloverju namesto v maji z dolgimi rokavi. Tekel sem kot zadnje čase standardni pet km dolg krog. Med njivami sem v daljavi zagledal nekoga s svetilko, bojda je tudi tekel kot jaz, no upam vsaj da je šlo za tekača.

Porov juha za kosilo, saj sumim, da sem razvil alergijo na čebulo. Upam, da se motiva glede tega, ampak nekaj se mi zadnje tedne čudnega dogaja. Za glavno jed pa je honey pripravila vegan varianto sirovih štrukljev (s tofujem in grahom) in jabolčne, h katerim še drobtine. Njama kosilo, ki me je pričakalo po desetih urah dela na šihtu.

#avgust24

2019, sobota.

Včeraj zvečer sva dobila obisk. Z juniorjem smo se lepo sedli na najini provizorični terasi pred vhod, jaz sem pil malo pivo, ker mi je samo za lušt, on je srkal ta veliko. Pa lučko je prinesel, veganski magnum, zato sem si dovolil grešiti s sladico. Kmalu se nam je pridružil ded, ki je pripovedoval zgodbe iz svoje preteklosti in pojasnjeval o prednikih. Sedeli smo v krog in kurili tisto polžasto zadevo proti komarjem, ki jo je stalno ob takih večerih na Krajni kurila rajna Ema.

No, zato se mi je čas malo zavlekel v noč, malo sem spal, ampak to nima skrbi, ker sem itak zdaj še stoodstotno doma brez strukturiranega urnika. Vstal sem kot vse ostale svoje dni in se lotil jutranjega gibanja. Ni mi bilo iti nekam med njive, tudi ker se nisem tokrat čutil dovolj pogumnega, sem izbral tisto lažjo varianto in šel petnajst minut v smer Petanjcev in nazaj, po pločniku. Sobota je, zato skoraj ni prometa ob tej uri, kar mi tudi ugaja.

Kosilo je bilo v moji domeni, da ga naredim. Odločil sem se za enostavno varianto, da sem najprej prepražil čebulo in polnozrnato moko, potem pa kuhal kose paradajza, paprike, čebule in česna. Začinil po okusu, tega ne bom našteval. Potem sem juho precedil in v juho strosil brokoli, ki nama je ostal od včerajšnje pojedine. Na glavno jed pa slivovi cmoki, že predpripravljeni. Sem na olju prepražil drobtine, ki so nama tudi hodile viška, pa je bilo potrebno porabiti. V knejdlinih so bile mislim da slive.