Še dobrih 19 ur do novega leta, ko to pišem. Nenavadnega leta bo konec, ampak ne vidim dejavnika, ki bi zadeve toliko zarutiral, da bi bilo naslednje leto vsaj od začetka kaj drugačno od tega. Namesto filozofiranja grem raje na svoj jutranji tek, potem pa v službo. Na silvestrski večer bom verjetno spal.
Včeraj popoldne sva z malim bila dobro uro sama. Zunaj sva raziskovala svet, trenutno ga privlačijo metle, vedro in ptiči. Sem prišel prej iz službe, da je draga lahko imela opravek povezan s svojo službo. Zvečer med kuhanjem kosila za naslednji dan pa sem si naštimal dokumentarno oddajo o Milanu Kreslinu. Spet mi ni uspelo iti spat pravi čas, da bi do jutra ujel šest ur spanja. Vse, kar je pod sedem ur spanja na noč, je dejavnik tveganja za razvoj demence in številnih drugih zdravstvenih komplikacij, pravijo strokovnjaki.
Sneg, ne vem če sem ga vesel. Skozi okno pisarne ga je sicer pomirjujoče gledati, sploh ko sneži, ampak ko moraš na pot z avtomobilom, je prva hladna neprijetnost čiščenje snega in ledu z avta, druga pa mrzla kabina prvih nekaj km vožnje. Sneg mi ne paše niti doma, ker mi zasneži tekaško pot, v času policijske ure je to krog na posestvu. Včeraj zvečer sem na silo skušal z minitraktorjem sčistiti dvorišče, kolikor se je dalo, a nastala je mačkalica snega in obilo vode. Upam, da ne pride do zmrzali.
Včeraj je zapadel prvi sneg. Lepo ga je med sneženjem videti skozi okno pisarne, ko pa stopiš do parkirnega mesta in je potrebno očistiti sneg z avta, je že manj lep za videti. Doma pa smo na balkonu prižgali lučke, kar je bil zanimiv dogodek za malega. S to pošiljko snega ga je prvič začutil.
Tempo je res hud v tem drugem valu epidemije, ampak po moje še bolj hudo bo s kolateralno škodo, ki nastaja zaradi ukrepov pri zajezitvi epidemije. Da se razumemo, ukrepi seveda morajo biti, ker druge rešitve nimamo. Medtem ko poskušamo nadzorovati problem širjenja virusa, nam vznikajo nove fronte, s katerimi se zdaj še ne ukvarjamo. Ko pa bo enkrat večje nevarnosti tega virusa konec, bomo šele začeli čutiti posledice, ker smo polno aspektov polnega in razvijajočega življenja zdaj morali zanemariti.
Je mali včeraj na dvorišču na tleh prijel na pol že mrtvo čebelo, pa ga je pičila v prst. Tega joka do zdaj še nisem slišal. Med svojo “njam njam” tolažbo je zaspal na najini postelji in jaz ob njem. Čeprav sem vsake toliko prekontroliral, če nima alergijske reakcije, nama je ta spanec obema deloval zdravilno. Po skoraj uri in pol sva bila oba bolj sveža in sposobna nadaljevati z dnevom.
