#oktober22 2021, petek

Mudilo se mi je iz trgovskega centra. Deset minut, kolikor sta po oceni rabila, da zapustita bolnišnico, je minilo. Z občutkom, da sem morda zamočil, ker me bosta na ta lep dogodek čakala, sem peljal proti bolnišnici. Ko sem zadnji del poti pešačil proti vhodu št. 6, kot smo se dogovorili za snidenje, sta pravkar izstopila. Na daleč ju zagledam in pomaham. Mali me je tudi zagledal in stekel proti meni. To je bil tako krasen prizor! Stekel mi je v objem. K svojemu tatiju. Skupaj smo.

Skladam legokocke, mali se mislim da tudi igra z njimi tam ob meni, ko pride žena in sporoči, da danes mineva 27 let od smrti moje babice. Spomnim se tega dne, kako sem prišel v dnevno sobo. Tam smo imeli stacionarni telefon. Mati je telefonirala in jokala. Spomnim se, da so ji sporočili vest o smrti. Spomnim se tudi, da je mati imela krivo vest, ker babice v tistih dneh nismo obiskali, si je pa to želela. Prišlo je iznenada, bil je šok. In zdaj ko to malo premlevam za nazaj, moja mati takrat še ni bila stara trideset.

#oktober19 2021, torek

Ko smo pešačili do vhoda, je gledal za rešilci. ‘Dirudiru’, tu jih boš dosti videl, sem mu rekel. Nisem našel besed, ko mi je žena rekla, naj ju držim za roke, da jima bo lažje. Brez konkretnih besed sem z njima iskal pravi vhod. Ko sem ju zunaj pred drugimi in dvema varnostnikoma na pol objel in dal poljub, sta šla. Malemu sem se vsilil na lička. Žena je še za hip pogledala nazaj. Stal sem nepremično in se spogledal z enim od varnostnikoma, bežno, nenamerno. Varnostnik, ki je očitno vso mojo nerodnost zaznal, je povedal, ne da bi ga prosil, naj se ati gre poslovit in se vrnil v pogovor s svojim kolegom. Spremil sem ju naprej. Po na pol praznimi hodniki, občasno se je zdelo, da hodimo po gradbišču, smo po ženinem spominu in izkušnji prišli do dvigala. Sestra, ki je na daleč obstala, ko je videla, da prihajamo s kovčkom, je na moj odziv, da bomo vprašali gospo, pokazala, kam za sprejem. Mali me je iz maminega krila gledal, po moje je znal, da odhajam, a se zaradi vse novega okrog sebe ni mogel fokusirati. Žena me ni zmogla več gledati, ko sem se poslovil vnovič. Tam v stari čakalnici sta bili še dve mamici s svojima sončkoma. Vsi tiho čakajo.

#oktober08 2021, petek

Varnostnik pred vratih bolnišnice na opazko zdravstvene delavke, da je zunaj mrzlo, komentira, da se bo treba bolj oblačit. Šla je na pavzo čika. Ravno takrat je po cesti prišel klošar, morda malo samo starejši od mene in se skoraj bolno smehlja na situacijo varnostnika in delavke. Pomaknil sem se više k vhodu bolnišnice, ker nisem pri volji, da me bo zdaj fehtal za drobiž. Pogledal je v prvi smetnjak, pregledal na hitro še drugega in s hojo, ki kaže na težave s kolki, odkorakal počasi v neznano.

Žena naju je poslala v avto in naj se voziva malo naokrog, bo malemu lažje za zdržati. Rahlo je deževalo, pa malo hladno je bilo. Mali si zaradi tega še ni delal slabe volje. Že več kot pol ure smo zunaj bolnišnice čakali na izvid, da ga ne bodo pošiljali po pošti. Ko sva šla, je mali vsake toliko omenil “mama”, kot da preverja, če slučajno nisem pozabil nanjo, ki čaka. Sedem minut sva potrebovala za en krog, vozil pa sem več kot uro. Ne vem, kam so se zaletavale moje misli, a mali je dremal.

#januar17

2020, petek.

Srednja zdravstvena šola Celje – pred šolo izbruhnil pretep 20 oseb zaradi spora z dijakom, vpleteni naj bi bili tudi mladostniki albanskih korenin.

Vreme – MS -2/1° C.

Tek – zaradi goste megle (ves teden je že tako!) nisem zavijal med njive in sem se lotil raje najbolj varne in klasične trase, 5x to tišinskega krožišča in nazaj. Sprva se mi je zdelo, da bom počasen, v drugi polovici pa sem potem lahko dvignil tempo brez težav.

#avgust14

2019, sreda.

Jutranje gibanje preden odrinem na prevezo rane. Ponoči je močno deževalo in sem si med budnim časom spanja zamislil, da bi šel samo na miljo dolgo gibanje, če bo vreme nadaljevalo s takšnim litjem. Na srečo se je ob startu umirilo, le še rahlo je deževalo. Da mi ne bi spodrsavalo, sem tekel po utrjeni poti po asfaltu od doma do glavne ceste večkrat, trikrat plus še pb. pol iste poti za končno dolžino in čas.

Kronika:

  • Športno plezanje: Janja Garnbret kot prva ženska ubranila naslov svetovne prvakinje v balvanskem plezanju.
  • Celje, Opekarniška cesta: Zagorelo v stanovanjskem bloku zaradi prižganih svečk.

Rehabilitacija: Bil sem na prevezi rane, dobil za nagrado ruto, da bom lahko kdaj menjal ortozo. V petek moram znova na prevezo, čeprav je rana v bistvu zaceljena. Vsak dan je bolj viden napredek.

Kosilo: Danes malo drugače. Poseben večer. Rižota in solata, za sladico kokosova panakota z mangom. Pa sprehod po Expanu.

#marec26

Vreme 1/13° C, sončni vzhod 05:48, zahod 18:16.

Petanjci: Pred Radencami na mostu čez Muro voznica avtomobila iz neznanega razloga zavila v nasproto vozeči tovornjak in umrla.

Tek: Namesto standardnega pet km dolgega teka po trasi ob drevesnici sem se zaradi včerajšnjim padavin lotil teka po drugi trasi in to po verjetno več kot enomesečnemu teku po vedno isti trasi. Ker je teren razmočen, sem se odločil za sprejemljivejšo varianto in tekel 15 min v Gradišče proti ribnikom. Tam je ravna dobra makedonska pot, boljšega stanja kot v Tropovcih, kjer bi naletel na luže in blato. Še večji blatni kaos bi me čakal na Tišini ob drevesnici in ob strugi potoka Mokoša. Danes je bilo torej nekaj novega, nevsakdanjega. Nevsakdanje je tudi to, da sem danes prost dela v službi, ampak jutranja rutina je pa kljub tem ostala ista.

Karikatura: Zaslišanje ministrskih kandidatov pri odboru za zdravje in pri odboru za okolje in prostor.

Košnica, Celje: Motorist padel, motor se je vnel, motorist zgorel pod motorjem, njegova identiteta še ni znana.

Dom: Posadil sem fige iz Svetega Tomaža, upam da bodo tako dobro rodile in nudile senco ter zasebnost pred sosedi. Sem pa tudi pospravil kramo, ki smo jo imeli na severovzhodni strani fundoša in jo premaknil na mesto, kjer zaradi stalne sence ni trave. Da mi bo lažje za pogled na fundoš in lažje za kositi travo.

#marec26 2019

Kosilo: Riževe testenine in na arašidovem olju popečena zelenjava z arašidi.