Včeraj pozno popoldne se mi je zazdelo, kot da se je čas malo upočasnil. Sedeli smo v dnevni sobi, štiri generacije Zelkovih, 5 družinskih članov, med klepetom pogledali v televizijo in srkali kavo. Zagotovo tega občutka ni imela draga, ko je z malim korakala v krogu med prostori. Ko je mali pozneje zadremal v krajši krepilni sen, sem še vedno sedel na udobnem naslonjaču v dedkovi dnevni. Spil sem en štamprli viskija, za na zdravje smo rekli. V ozadju pa sem že imel krivo vest, da ta čas, ko mali miruje, ne izkoristim časa za kakšno gospodinjsko opravilo.