#november23 2021, torek

Ko je že vedel, da ga čaka groza z jemanjem krvi v laboratorju zdravstvenega doma, ko je z mamo v njenem naročju stal zunaj v vrsti, me je videl prihajati in sem ga slišal na daleč, da je na glas povedal z mero navdušenja, da prihaja ‘ati’. To me vzdigne.

Zvečer, na kavču pred risankami na tv, ki so odobrene z izrednim odlokom starša, se je mali stiskal k meni. Žena je šla delat nekaj za službo, pa je bilo malemu povsem dovolj, da sem bil jaz tam. Bolan se je ulegel in naslonil glavo na mojo nogo. Zvil se je v polklopčič in mirno gledal risanko počivajoč na meni. In jaz, vse je cvetelo na meni. Cvetelo!

#november20 2021, sobota

A kaj mi je zares pomembno? -To da se mi mali nasloni z glavo na mojo ramo, da mi zaupa in se počuti varnega, da ga odložim v posteljo, pobožam in lahko v miru zaspi, čeprav je v sosednji sobi njegov primarni objekt – mama.

In kaj mi je grozno? -Gledati bolne oči otroka. Najbolj me potere in spravi na dno, ko vidim, da se mantra, ker je bolan. Grozno je gledati to trpljenje, čeprav mi žena želi pri tem pomagati z razlago, da je normalno, da so prva leta v vrtcu otroci dosti bolni.

#november13 2021, sobota

Zadnji dan izolacije. Čudne okoliščine. Mene je zdrmalo. Strah me je vračanja v življenje. Prisotna je neobičajna utrujenost. A zaprti v hiši ne moremo več ostati. Z energijo sem varčeval, kjer se je dalo. Niti za pisati in objavljati je ni bilo, pa volje tudi ne. Dnevno sem premogel zgolj dva km teka, malo več od minimuma, da še ohranjam kontinuiran tek vsak dan. Prisiliti sem se moral. Ko se vrnem v običajno življenje, nočem več debat o kovidu. Nočem, da se pametuje o tej temi. Moja izkušnja je, da to ni samo malo jača gripa in me vsako zmanjševanje vrednosti te bolezni zdaj osebno prizadeva.

Nismo nazdravili. Budilko na uri sem imel nastavljeno na tri minute pred dogodkom izpred 35 let. Ko je nastopila ta ura, sem ženi in malemu povedal, da se je zgodilo točno toliko let nazaj ob tem času. Potem sem šel spraznit koše in odlaufat tiste mini kroge po dvorišču. Nisem se veselil tega dne.

#november10 2021, sreda

Pred dobrim tednom dni sem po enem jutranjem teku zunaj pred dvoriščem scal, ko sem iz druge strani teme slišal oglašanje smrtelnega ptiča. Pomislil sem, kaj bi lahko šlo narobe. Črne misli sem, ko sem se olajšal, odgnal in se skoncentriral na pač realne zahteve tistega dne.

Zdaj je nekje teden od tedaj. Lahko bi se vprašal, kaj lahko še gre narobe. Slaba novica na slabo, ko si že sam slab in slaboten. Ampak kljub vsemu mi je hodilo po glavi, naj ne pozabim, da je zmeraj lahko še bolj hudo in še slabše. Samo da je mali zdrav.