#maj08

2019, sreda. Vreme 4/18° C. Sončni vzhod 05:31, zahod 20:14. Zračni pritisk 1018 hPa.

Naslovnica: (Delo) Najemnine stanovanj v Sloveniji evropske, v Ljubljani celo kot v Bruslju, Bonnu, Budimpešti, plače pa ne. (SN) V nekaj dneh v nesreči umrl že drugi izolski rokometaš, v manj kot enem letu je RK Izola izgubil štiri člane.

Tek: 15 min proti tropovskemu nasipu in nazaj. Končno se je vreme stabiliziralo in ni padavin, podlaga je suha. Edino mrzlo je še. Tekel sem v megli. Na točki obračališča več kot dva km med njivami sem srečal tako zgodaj že sicer redki avtomobil, ki je pot nadaljeval v gozd.

Nezgoda: Ko sem prišel domov, se mi je v garaži odprl zaklop na menažni posodi in vsa hrana, ki sem jo prinesel domov dedku, je padla po tleh.

Kosilo: V pečici se je delal pomfrit, medtem ko sem kosil. Nato je prišla honey domov in naredila zraven tofu dve vrsti in včerajšnji falafel, zeleno solato. Njama pavza med mojo košnjo trave.

Fundoš: Navkljub težavam s traktorjem kosilnico, ker ni vžgala zaradi praznega akumulatorja (kasneje ga uspeli zagnati s poganjalnikom), sem uspel pokositi ves fundoš. Točka za mene, ker bi naj ponoči spet pričelo deževati. Aprilsko vreme pač v tem prvem delu maja.

#januar04

  • Slovenj Gradec: V slovenjgraški bolnišnici bodo kot prvi v Evropi uporabili robote/ gocarte za transport pripravljenih obrokov iz kuhinje na oddelke.
  • Rak: 1 od 2 moških in 1 od 3 žensk bo zbolel/a za rakom preden dopolni starost 75 let (populacija rojena l. 2014).
  • Stečaj: Zaposleni v Tomosu sprožili stečajni postopek.
  • Leonardo da Vinci: 2.5.2019 bo minilo 500 let od njegove smrti.
  • Delovni čas: 79,5 % ljudi nikoli ne dela ponoči, 41 % jih ne dela ob sobotah, 66,8 % jih ne dela ob nedeljah.
  • Vreme: -6/1° C.

Po službi so me naročili direkt k okulistu. Pregled sem uspešno prestal. Presenetljivo, dioptrija se mi je od časa študijskih dni izboljšala.

6 ur teka: 8. Sladkih6, Sladki Vrh 2014

image

Sladki Vrh, 7.11.2014

V šestih urah sem pretekel 63 krogov oz. 65,2 km, kot vegan.

Lansko leto sem se te prireditve prvič udeležil in takrat se je zgodil klik. Zaradi tiste izkušnje sem padel globje v tek.

Letos je bila naša ekipa za Sladkih6 ista: morfejork, sushku, kushku, lenka. Dogodek je tako super, da se je za tek odločila tudi moja sushku in pretekla presenetljivih 36 km. Kushku in lenka pa sta prevzeli naloge podporne ekipe in skrbeli za najino pijačo in hrano. Mene sta rešile s čipsom, ko sem po 51 krogih bil v krizi.

Vreme je relativno dobro služilo. Dež je v prvi uri teka prenehal. Ni bilo mrzlo in ne vroče.

Med tekom sem užival sadje – banane, mandarine in v sebe vsrkal limeto -, čokolado za vegane, sushkine pogače (veganski piškotki, veganske energijske ploščice), sladkorne kocke in 3 energijske gele. Pil sem vodo, isostar, magnezijske in kalcijeve šumeče tablete.

43 krogov je šlo brez problemov in maratonskega zidu se recimo ni občutilo. Nato pa sem proti 50. krogu začel pešati in postajal zategnjen. Mojo podporno ekipo je začelo skrbeti. 51. krog sem v celoti prepešačil s “hitro” hojo in se v našem baznem taboru pri mizici s krepčilom za nekaj minut ustavil, da sem se raztegnil in v sebe zmetal čips. Dobro počutje se mi je hipoma povrnilo in od tedaj sem lahko do konca tekel.

V moški konkurenci 62 tekačev sem bil 14. Pred in za menoj so bili številni znani in izkušeni ultraši, kar mi je med tekom vzbujalo strahospoštovanje. Menim, da ga ni večjega športnika, kot je ultratekač. Vsak takšen tek namreč poleg vrhunske telesne in psihične  pripravljenosti terja tudi potrebo po dobri samoorganiziranosti in planiranju. In ne da se opisati, s čim vse se moraš v sebi spopasti, da zmoreš ultro. Pamet te v glavnem ne sme zapustiti, sicer je ultre hitro konec.

image

Po teku sva se krepčala z najinimi doma pripravljenimi veganskimi testeninami. Sedlo je tudi pivo. Na takšnem dogodku pa je kot zakonitost dobro vzdušje in družba, tečeš pa v okviru svojega projekta, na intimni ravni, zato mi tek na Sladkih6 pomeni več od radenskega in ljubljanskega maratona. Naslednje leto seveda spet!

S sushku sva skupaj v 6-ih urah pretekla 101 km. To bo zgodba za najine vnuke!

2. Pikin ultra tek 2014 – 24 urni humanitarni tek

Print

Športno-humanitarno društvo Vztrajaj – Never give up je v okviru 25. Pikinega festivala v Velenju izvedel 24-urni humanitarni tek z naslovom »PIKIN ULTRA TEK«. Celoten izkupiček zbranih sredstev iz naslova štartnin društvo se namenja socialno ogroženim družinam.

Pikin ultra tek se je začel v petek 26. septembra ob 16. uri in se zaključil po 24 urah, torej v soboto 27. septembra ob 16. uri. Približno 4,8 km dolga trasa je bila speljana okrog Škalskega jezera in skozi prizorišče Pikinega festivala. Tekači društva so tekli neprekinjeno ves čas prireditve, ostali tekači, obiskovalci, ljubitelji športa in njihovi podporniki pa so se lahko teku pridružili kadarkoli in odtekli poljubno število krogov.

Video (časovnica na 0:48) začetka Pikinega ultra teka 2014:

Pikinega ultra teka sem se lotil kot se verniki romanja. Želel sem okusiti bolečino, ko se telo upira, duh pa bi še vztrajal naprej, in dobljeni boj psihe nad telesom podaljševati, kolikor bi se dalo, s ciljem doseči mejo 100 km.

Namena odteči 100 km pa sem zaupal le ožji družini in nekaterim kolegom in tudi do zadnjega tedna nisem vedel, ali se bom prireditve sploh lahko udeležil. Vedel pa sem, da bo ljudi okrog mene bolj kot premagovanje kilometrine skrbela moja prehrana, saj sem teden dni pred Pikinim ultra tekom sem svoj jedilnik v celoti spremenil v veganskega. Eno je, da ljudje, ki ne tečejo, težko razumejo, če že, v čem je smisel teka, sploh na daljše razdalje, in drugo je, da je še težje dojeti veganstva kot odnosa v življenju. Ti dve kombinaciji, prva 100-ka in to samo s pogonom na vegansko prehrano, je precej ljudi, ki jih je zanimal moj podvig, strašila. Slišal sem več (dobronamernih) poskusov prepričati, da to, česar se sedaj lotevam, ni zdravo in da si s tem zelo škodujem.

Na voljo sem imel 24 ur, da svoj cilj izpolnim. Tekači smo si postavili bazne šotore in mize s prigrizki in okrepčili, nato pa se brez posebnih ritualov neglamurozno podali na vsak svojo odisejado. Všeč mi je bil način izvedbe tega teka, ker ni bilo medijskega pompa in si se res lahko posvetil samo svojemu teku, neobremenjen s tempom in nenazadnje tudi z dolžino – tam si, da tečeš in drugo ni pomembno. Tudi obiskovalce Pikinega festivala očitno naša prisotnost ni posebej vznemirjala; tu in tam se je občasno vprašal, kaj počnemo.

Moj plan je bil, da najprej oddelam maraton (za dober in zadnji daljši trening za Ljubljanski maraton), nato počivam in nadaljujem na način, kot bom to sposoben, dokler ne pretečem 100 km. V prvi rundi sem tako neprekinjeno pretekel pb. 49 km. Presenetilo me je, da smo imeli trail varianto terena, pa še precejkrat se je steza vzpenjala in spuščala, kar je pomenilo dodatne obremenitve za telo.

Ob 21.30 uri sem bil v svojem šotoru, odločen, da bom spal, dokler se ne prebudim in začutim, da lahko nadaljujem. Po treh urah “spanja” sem se zvlekel iz šotora in ob 1. uri ponoči nadaljeval s svojo drugo rundo. V tej rundi sta nadme bedela moja draga in moj brat. Do 4. ure zjutraj sem pretekel dodatnih 24 km.

Nato sem v šotoru znova “spal” in sicer manj kot 2 uri. Zjutraj ob 6.30 smo tekači dobili informacijo, da vodstvo Pikinega festivala izvajalcu ultra teka ne dovoljuje, da bi imeli postavljene šotore in bazne tabore, saj naj bi se s tem (po neuradnih informacijah) kvaril izgled Pikinega festivala. Zato smo precej časa in energije porabili za pospravljanje svojih stvari s prizorišča. Ob 8. uri sem si z mojima borcema na terenu privoščil kavo v bližnjem bifeju, ju z avtom odpeljal na drugo stran Velenja, kjer so ju čakale njune obveznosti, in ob 9. uri zaštartal tretjo rundo svojega teka.

V tretji rundi sem po slabih 10 km teka začutil močno volčjo lakoto in z veliko žlico plasknil po veganskem čokoladnem kremnem namazu, kar se mi je od mojih zalog hrane zdelo še najbolj kalorično, in nadaljeval, tako da je bila tretja runda dolga pb. 22 km.

Po 12. uri me je samo 4 km ločilo od zadanega cilja 100 km. S prizorišča sem odšel na parkirišče festivala in se zleknil v avto (edino za silo priročno bazno mesto, ko šotori niso bili več dovoljeni). Bil sem utrujen, oči so bile krvave. Noge so na predelih narta bolele; zlasti levo stopalo mi je delalo največ skrbi. Za vsak slučaj, da ne bi zaspal, sem si nastavil budilko, da bi me predramila po eni uri časa za počitek in regeneracijo. Zadnji krog sem nameraval odteči pokončno, z zavedanjem, da zaključujem svoj veliki projekt in da mi je uspelo.

image

Zadnjič sem cilj prečkal ob pb. 14. uri. Pretekel sem 100 km. Kot sem začel, sam s seboj, na isti način sem končal. Brez čustev. V meni je bilo globoko notranje zadovoljstvo, da sem izpolnil zadano, da sem česar takega sploh sposoben, in prav nič ni bilo pomembno, če ljudje vedo, kaj sem počel. Teh 100 km sem storil zase in za to izbral prireditev, ki je imelo humanitarni značaj.

Vzdušje med tekači je bilo zelo sproščeno in prijateljsko, kar me je v času krize bodrilo in mi bilo v pomoč. Eden drugega smo vzpodbujali in med tekom se mi je zdelo, da se samo mi med seboj zaznavamo ter da smo za ostali svet nevidni v svojih borbah. Čeprav nisem nikogar osebno poznal, sem se počutil brezpogojno sprejetega.

Tehtnica je doma pokazala, da sem izgubil pb. 3 kg telesne teže. Seveda jo bom v prvih dneh po teku že pridobil nazaj. Popil sem tudi pb. 12 litrov tekočine. Povečini sem si delal pijačo z mešanico mineralov (Mg, Ca, Multivitamin). Med tekom sem pojedel precejšnjo količino sadja (banane in mandarine) in užival veganske “energijske” ploščice iz kosmičev, ki jih je doma za ta namen spekla moja draga. Pomagal sem si samo z dvema energijskima geloma, občasno pa sem si privoščil tudi polnozrnati kruh.

Med potjo domov sem si zaželel solato. Ustavili smo se v Tepanju, kjer sem potešil prvi val lakote:

image

Povezave:

5. Eko maraton, Maribor 2014

Dne 14.9.2014 je potekal 5. Eko maraton Maribor. Na tej 21-km razdalji, ki je v Mariboru najdaljša, sem s tem tekel tretjič. Na Eko maraton letos sicer nisem računal, ker letos ciljam na daljše razdalje, sem se pa prijavil na povabilo svoje drage, ker ima z eko maratonom pozitivne in prijetne izkušnje. Na žalost pa se je zgodilo, da sem zaradi njene dalj časa trajajoče poškodbe sam stal na startu. Ta tek sem zato vzel za dober trening za ljubljanski maraton in kot naš skupen nedeljski izlet v Maribor. Računal pa sem, da bom z lahkoto potolkel svoj rekord na polmaratonu (1;41:12) in pritekel v cilj pod 100 minutami, čeprav se za polmaratonske razdalje letos ne pripravljam.

Razdaljo 21 km sem pretekel v času 1;34:22 (bruto čas 1;34:36). Odkar sem radenski maraton pretekel brez merilca srčnega utripa, ga še nisem uporabil (niti na treningu), zato nimam teh podatkov.

Ni šlo vse gladko, čeprav je rezultat zame odličen. S prebavo ni bilo težav, kot lansko leto, sem pa že na 6. km ulovil zajca za čas 1;35:00. Brez težav sem mu sledil in za kakšen meter sem ga enkrat celo prehitel. Dobro mi je šlo. Nato pa se mi je zdelo, da je povečal tempo in sem se ga že moral s težavo držati. To je bila prva kriza. V zadnji tretjini teka pa sem pričel izgubljati korak z njim. Šlo je za drugo mojo krizo in takrat sem si rekel, da bom tekel v svojem tempu in se ne skušal na silo uglaševati s tempom nekoga drugega. Sprijaznil sem se, da se mi je odlepil, in tekel z zaostankom pb. minuto za njim. Tako sem imel več prostora zase, kar mi je pomagalo, da sem prišel nazaj v korak s seboj. Ob progi ni bilo veliko navijačev, ampak ker se tekači nismo gužvali, si vedel, kdaj spodbujajo ravno tebe. To mi je bilo zelo prisrčno. V ciljni ravnini pa sem zagledal, da bom na koncu celo pod časom 1;35:00 in da je bil na progi samo zajec prehiter (nisem uporabljal svoje štoparice). Takoj mi je postalo smiselno, čemu sem tako trpel. Dosežek pa me je presenetil. Sem skoraj za 7 min izboljšal svoj najboljši rezultat na 21 km, ki sem ga, za zanimivost, dosegel prav tako na eko maratonu, leta 2012.

To pa je bil moj 13. polmaraton. Letos sem tekmoval 3-krat in zase kot zelo uspešne vrednotim vse nastope: radenskih 42 km, 12 km okrog Bohinjskega jezera in 21 km eko maratona. Zelo sem zadovoljen z napredkom v letošnji sezoni!

image

V moški konkurenci je tekmovalo 310 tekmovalcev, dosegel sem 84. čas. V svoji kategoriji do 29 let pa 18. čas izmed 48 tekačev.

Rezultati na mojih dosedanjih polmaratonih:

Pohorje 2014

image

Preden se vse skupaj zares prične, sva za generalko vzela vzpon na mariborsko Pohorje. Preizkušala sva nove vložke v planinskih čevljih in nove pohodne palice.

image

Pripeljala sva se direkt po nevihti. Še je grmelo, ko sva se na parkirišču ukvarjala s pohodniško opremo.

image

Megla se je počasi umikala, medtem ko sva se spenjala iz ciljnega smučarskega prostora. Od začetka je šlo najbolj strmo.

image

Uro in četrt je šlo samo navzgor. Zašvical sem ful – z nosa je v kapljah odtekal znoj. Pred vrhom sva naletela na pohorske krave.

Ko sva osvojila vrh, sta se mi zaluštali pivo in kava. Glede na okoliščine me zasoljene cene gostinskih storitev niso odvrnile od namere.

image

Spust je bil mnogo enostavnejši. Pogled na Maribor pa tudi lepši in jasnejši.

image

image

image

Boleč rezultat današnje ture sta dva velika žulja na petah.