#april29 2022, petek

Cepil sem se s tretjim odmerkom proti SARS-CoV-2. Ko je cepivo prišlo do uporabnikov, sem bil med prvimi, ki smo prejeli dva odmerka. Potem sem malo pozabil na epidemijo in nevarnost okužbe in v začetku novembra lani dejansko zbolel, preden sem sploh sklenil iti po naslednji odmerek cepiva. Zdaj bo kmalu minilo že pol leta od te moje prebolelosti, zato je nastopil čas, da sem se ponovno cepil. O pomenu cepljenja in epidemiji se več ne govori toliko, kot smo bili vajeni v teh letih, ker je zdaj prva tema politika in sestava državnega zbora in bodoče vlade. Ali pa nam je že vsega virusa že viška in se delamo, da ga več ni. Morda te nove različice niso več tako nevarne, upam vsaj. Ne vem, kaj je trenutno najbolj prav in kaj bi velela zdrava kmečka pamet, pa sem pristal raje na preventivo. Nimam namreč ne dovolj znanja, da bi o tem pametoval, in priznam, tudi ne kmečke pameti, zato je najbolje, da sledim uradnim smernicam medicine. Če pomislim nazaj, ko sem zbolel, sem se tolažil prav s tem, da bi bilo še huje, če ne bi bil polno cepljen. Ne spominjam se več natančno, ampak vem, da mi je bilo takrat precej težko. Sploh pa si tokrat ne predstavljam, da bi se na svojem delovnem mestu vsake dva dni samotestiral, ker pri nas ta ukrep še velja. Z odgovornostjo do sebe, do drugih in do službe je to, da sem se šel cepit v prazno ambulanto dva dneva pred najlepšim mesecem majem, edino moralno in etično pravilno. Pardon, v čakalnici je pred menoj ena gospa že čakala na izdajo potrdila o cepljenju.

Vem, da sem mazohist, sicer ne bi mogel uživati v tekih na dolge razdalje, toda ko me je gospa pičila in sem začutil vrhnji del igle v mišici svoje rame ali tam nekje v nekem tkivu, mi je na nek način godilo. Malo bolečine že paše, čeprav to ni tisto ugodje, po katerem človek hrepeni, ampak v tistem trenutku, če je samo malo bolečine, veš, da si živ. Kot pri teku, malo bolečine obvezno, sicer bi to vsak zmogel.

#april28 2022, četrtek

Vstal sem in imel slabo vest, ker včerajšnje deževno dopoldne nisem znal izkoristiti za biti z malim na bolj čuječ način. Ko se je dan šele dobro začel in sem zaradi krajšega teka imel več časa za družino, je moje prvotno dobro razpoloženje poniknilo. Bil sem tam, ampak nisem bil docela na mestu. Komaj sem se prebil to poldneva.

Zato sem danes komaj čakal, da tudi mali vstane. Rad bi bil z njim in upam, da mi bo nivo energije dopustil biti danes bolj prisoten. Da ne bom spet izgubljal trenutke, ker vsak trenutek, ko smo lahko skupaj, je z nekega pogleda privilegij in priložnost. Čas nam je namreč vsem odmerjen. Družina pa ie najpomembnejša – to pričajo tudi izkušnje drugih, s katerimi poklicno in v njihovih zaključkih življenja prihajam v stik.

#april26 2022, torek

Tudi najbolj ključne vloge v delovni organizaciji so zamenljive. Ker pa se ljudje navadimo eden na drugega, saj smo bitja navad, si dostikrat ne moremo predstavljati, da bi koga od nam znanih obrazov zamenjal kdo drug. Na to normalno ne pomislimo, ko smo polovico dneva skupaj in sodelujemo v istem lokalnem cilju. Kot da bi to trajalo za zmeraj.

Toda zgodi se prej ali slej – zamenjava kolega, odhod sodelavca, prihod nekoga drugega, neznanca, ki bo potem vsak dan manj neznanec. Po drugi strani pa bo kolega, ki je odšel, vedno bolj neznanec. Najverjetneje bo potem poniknil v globine spomina in spomin nanj privre na plan zgolj vsake toliko ob kakšnih priložnostih, morda samo v mislih posameznika, ali debati. Meni se celo dogaja, da si več ne znam priklicati obrazov nekaterih nekdanjih sodelavcev. Od nekaterih ne pomnim niti imen, čeprav smo nekoč delali skupaj. Po svoje je to žalostno, ampak to je življenje. Tako se zgodi tudi z umrlimi. Podvrženi smo pozabi.

Veljaš in obstajaš, dokler si tu, dokler si zraven. Ko te ni, pa nezanemarjen del sistema tvojega delovnega okolja niti ne zazna, vsaj bistveno ne, da te ni. Karavana gre zmeraj naprej, voz se ne zaustavi. In nekoč bo vsak od nas izstopil iz tega voza, morda prestopil na drug voz, se pridružil drugi karavani, in kolegi, s katerimi si delal do zdaj, bodo normalno delali naprej in nekoč bo spomin tako malo občutljiv na skupne procese, da bo to za vse vpletene zgolj še trenutek v neki preteklosti.

Zato računaj, ker to je resnica, da se vsak obraz, s katerim zdaj delaš, prej ali slej zamenja. Razen, če si menjava že ti.

#april25 2022, ponedeljek

Sladko grenki je moj okus izida volitev poslancev v državni zbor, pred katerimi bo naloga sestaviti novo vlado RS. Skrbi me neznanka, kdo so novi ljudje, ki sestavljajo zmagovalno stranko. O tej stranki kaj dosti ne vemo. Strah me je, da bodo volivci čez dve leti razočarani, ker smo tudi tokrat kupili mačka v žaklju. Zakaj bi bilo tokrat drugače, kot je bilo v preteklosti s strankami, ki so se pojavile nekaj mesecev pred volitvami in kot zmagovalke sestavljale vlado, potem pa vse po vrsti kratke sape prej ali slej izdahnile na naslednjih volitvah. Tak scenarij potem kot po pravilu na površje naplavi tradicionalno vodilno desničarsko stranko, ki ima zgodovino (kakršnakoli že je, četudi omadeževana) z vnaprej znanim ustrojem. Narod bo verjetno kmalu spet jamral, da so vsi isti in da se zato ne splača iti volit.

Takšne in podobne misli so mi od včeraj sledile v današnji dan. Prišlo je do spremembe, po kateri smo hrepeneli, vendar verjetno ne v takšni obliki. Pričakovati je, da nas bo vsak mesec bolj in bolj žrla inflacija. Kar se pozna v denarnici, se občuti v želodcu. Lačen narod je poraz za politiko. Če bodoča vlada v sestavi, kot jo pričakujemo, zdrži ves svoj mandat (in mi z njo), bo to vlada, ki nam bo vladala do vstopa mojega otroka v osnovno šolo. Če pomislim na tak časoven okvir, je zares nezanemarljivo, v kakšnem političnem okolju živimo in vzgajamo svoje otroke.

Če pa po rezultatu vodilna stranka ne bo izkazala dovolj kondicije in modrosti, da bi ustvarila novo staro normalnost, po kateri hrepenimo, pa naj gredo k vragu odločitve naroda, ki svojo usodo kockarsko prepušča neznanemu. Na drugi strani imamo namreč vodilno desno stranko, ki potrpežljivo čaka na svojo naslednjo priložnost. Ta nastopi vedno, ko volivci ugotovimo, da novo izvoljeni mesije na levi strani niso nujno naši odrešitelji.

#april22 2022, petek

Če si večinoma sam svoj šef in trpiš za ‘psihične’ diagnoze perfekcionizma, potrebe po nadzoru sistema pod seboj in občutkov, da nikoli ne storiš količinsko dovolj, si ga najebal. Sploh če je narava tvojega dela takšna, da dela nikoli ne zmanjka. Zato se zadnje mesece že načrtno trudim kdaj kaj zabušavati ali pa pustiti, da stvari gredo tudi mimo mene in se zgodi, kar se zgodi, čeprav bi z vso silo najraje vskočil in se lotil urejanja zadeve. Delam na tem, da pustim kakšno stvar, da se zajebe, ker je to bolj duševno zdravo kot pa vnaprej preprečevati, da se kaj ne sfiži.

Danes je petek in danes je spet eden tistih dni, ko nisem sledil temu svojemu učenju in sem si namesto tega navlekel preveč dela, dal pomoči potrebnim obljube. Res je občutek, ko se odštemplaš, notranje pomirjujoč, če veš, da si izkoristil vsak trenutek in bil na polno učinkovit, ampak hip zatem ko adrenalin popusti, si energijsko že tako nizko in še padaš, da si doma samo še hladno mrtva riba na suhem. Zdaj, ko me doma čakata otrok in žena, si tega ne bi smel več privoščiti, ker v službo hodimo zato, da preživimo sebe in družino in da si ob tem osmislimo del formalnega življenja. Priznam, meni kariera ni med prioritetami. Pomembno pa mi je, da je delo opravljeno in da je dobro ooravljeno. Ne maram popravkov. Še pomembnejša pa mi je varnost zaposlitve in možnost, da mi omogoča živeti svoj prosti čas z družino.

#april21 2022, četrtek

Morda je kriv želodec ali pa trebušna viroza, ki sem jo moral stakniti od otroka in se me je držala nekaj dni v obliki slabosti in driske, da zdaj že nekaj dni, tudi ko sem že ok, nimam pravega apetita oziroma v želodec ne spravim kaj dosti. Tudi s pitjem vode sem previden. Dejstvo je, da sem izgubil dva in pol kilograma in prišparal za pol hladilnika živil, ker mi hrana ne diši. Pred tremi tedni sem imel iste simptome, tudi takrat shujšal za tri kilograme. Vem, da ga najenostavneje fašem, ko se telesno po dolgih tekih izčrpam. Logično mi je, da po vikendu, ko sem en dan tekel 33 in drug dan 32 km, ni več kaj dosti obrambnega v telesu. Po drugi strani pa se sprašujem, ker sem ravno v poslušanju zvočne knjige Branka Gradišnika nekaj v smislu korone in kronike in v tem smislu, da pa bi lahko kaj bilo na glutenu. Fora je, da običajno požrem na tone glutena. Zasvojen sem (bil) s kruhom, vsak dan pil pivo, oboževal sejtan, testenine, skratka pšenica in podobna žita so glavno živilo. Zdaj se mi prav ta živila obračajo ob misli nanje, medtem ko lahko jem sadje in se mi lušta zelenjava, riž… In se sprašujem, ali si nisem s temi načrtnimi dolgimi teki, pri katerih telo na eni točki, ko tek traja dovolj dolgo, prešalta na kurjenje energije iz zalog maščob (preboj maratonskega zidu) nehote povzročil ketozo. Zdaj bom morda začel eksperimentirati in paziti, katero živilo mi ne paše, saj sem včeraj, ko sem bil ves dan ok in dobrega počutja, pojedel toast iz pšenične polnozrnate moke in rezino sejtana kot nadomestek velikonočni šunki. Takrat pa kot bi me odrezal. Kot je rekel Gradišnik v svoji prej omenjeni knjigi, ko prešaltaš na to dieto in se pregrešiš, se hitro vrneš na pot začrtane diete, ker ti telo samo to zahteva. Morda zato med daljšimi teki nimam nekih posebnih kriz in lahko vsak teden oddelam takšne razdalje, ki sem jih prej lahko samo enkrat mesečno. Morda pa je to moje razmišljanje samo še en razmislek mimo, stanje trenutnega duha in bo čez nekaj dni spet kot do zdaj do roba navzgor gluten na ful. Ampak stari, ta slabost in reakcija na živila, ki imajo gluten, je zdaj nekaj, kar do zdaj nisem občutil.