#september05 2022, ponedeljek

Je minila najina prva obletnica poroke in je minila v podobnem slogu kot minulo koledarsko leto. Načrt za družinski izlet se ni mogel uresničiti. Mali je zbolel. Vikend je bil v skladu z njegovim stanjem klavrn in zelo trpim, ko samo vidim, da otrok trpi dejanske bolečine in se zaradi tega tudi joče. Moje trpljenje pri tem je psihično, njegovo ob tem še fizično in ne more še dojeti, da bo čez nekaj dni bolje. Če bi lahko, bi nase prevzel njegov bol. Vendar tako razmišlja in čuti verjetno vsak starš, ko mu otrok zboli, kaj o tem sploh pišem. Tolažim pa se, da bo tudi to minilo. Zdaj imamo že nekaj izkušenj s tem. A še vedno se ne morem sprijazniti, da ko sva vpisala otroka v vrtec, da sva sklenila naročnino na viruse in bakterije. To je baje v drobnem tisku vpisnice.

Otrok je zaradi bolečin, ki trajajo in zaradi katerih ne je ter komaj kaj popije, tečen in danes zjutraj sem mu začel presedati. Potiskal in podil me je stran. Žena me je tolažila, naj si tega ne jemljem k srcu. Razumem, seveda, mi je pa pri srcu težko. Če pa pomislim, kakšno obupno strategijo z grožnjo sem ubral včeraj zvečer, da če ne spije zdravilo, da mu v smeti zavržem igračo, in sem pri malemu, ki je še močneje jokal, sprožil refleks bruhanja, ko se je njegova igrača znašla v smeteh, pa si drugega ne zaslužim. Po tej kalvariji je rezultat takšen, da simptomi bolezni še vedno trajajo, mali trpi in ne more jesti, zdravilo še naprej odklanja in jaz sem mu zgolj pridelal travmo. Bravo ati, super ati, za en drek sem izpeljal poskus, da bi mali zaužil zdravilo, ki bi mu pomagalo pri bolečinah. Vse, kar sem naredil, je še več bolečine, kot da prvotna ne bi bila že dovolj huda. Ah, samo da bo spet zdrav.

#september03 2022, sobota

Vso poletje sem v ozadju premleval možnosti in ko je prišel čas za to, odlašal, da bi odtekel enega ali v najbolj skritih željah celo dva od treh še nepretečenih tur za letos, preden pride jesen in za njo zima. Prejšnjo nedeljo mi je, ko je tudi sobota spodletela v tem oziru, uspel narediti preboj in danes, kot v najbolj norih sanjah, zgolj šesti dan od pretečenih 41 km še 40 km. Za nameček je bil današnji povprečen tempo izjemno dober za trening, še hitrejši od tistega s prejšnje nedelje. Zdaj mi kot še neodkljukana razdalja letos v intervalu 1-42 km ostaja samo še 39 km (pa tista najlažja 1 km ter 3 km), za sladico, da zadržim kondicijo, in seveda še preprosti vsakotedenski polmaratonski krogi, ki jih pa zmorem odsekati kot sprostitev in brez krepčila in jih ne jemljem kot posebej težko nalogo.

Ponosen sem nase, da sem v zadnjem tednu naredil tako veliko delo brez nekih posledic na telesu ali psihi. Nihče, ki me vidi, ne more posumiti, da sem spet odtekel skoraj maraton, ker me enostavno nič ne boli in sem sposoben normalnega funkcioniranja, kot da se ni nič zgodilo. Tako recimo niti žena doma ni vedela, da je za menoj 40 km in ne klasičnih 21, ko sem srkal jutranjo kavo. O tem se je seznanila šele po ogledu moje objave na socialnem omrežju. Pa pohvaliti se moram, da se tako dobro znam rehabilitirati še isti dan po turi pa da tudi med takšnim tekom, kot sta bila tadva iz prejšnjega tedna in danes, ni bilo neke posebne krize, ki jo stroka imenuje maratonski zid. Lahko bi celo pomislil, da je morda to znak, da se lahko začnem preizkušati še na daljših razdaljah od maratonske. Vendar ne vem, če imam kaj več apetitov. Niti na Ljubljanski maraton ne bom šel, ker je moj cilj dosti teči in doma istočasno funkcionirati kot družinski človek. Ne rabim dokazovanja v Ljubljani, zaradi katerega bi se moral odreči eni od nedelj z domačimi. Ko pa bo mali toliko zrasel, da bo to tudi zanj dogodek, pa z veseljem opravimo skupni izlet v Ljubljano.

#september02 2022, petek

Žena je zadnjič izkazala presenečenje, ko sem ji razlagal zgodbo, ki jo bom tudi tukaj o mojih hitrih nakupih v Mercatorju. Seveda njeno presenečenje ni vzbudilo moje nakupovanje ampak da se poslužujem hitrih blagajn. Ker v to me je, ko smo skupaj nakupovali, večkrat sama nagovarjala, pa sem zaviral, ker bi mi to predstavljajo dodaten stres ob moji socialni anksioznosti. Ampak zdaj tudi to obvladam in mislim, da sem v Mercatorju glede tega suveren.

Pa pristopi en dan do mene prodajalka, ko sem bil edini kupec v coni s štirimi hitrimi samoplačniškimi blagajnami in se mi ponudi, če rabim kakšno pomoč. Vljudno jo zavrnem in se zahvalim. Ker še vedno stoji za moj okus preblizu mene, ko spravljam blago iz košare na čitalec kod in potem na mesto, kjer zlagaš nakupljene reči, očitno začuti, da mi to ni najbolj po godu in se opravičuje, da mora biti zraven, če bi katera od strank kaj potrebovala v pomoč. Še vedno sem bil edini kupec in ona meter in pol stransko zadaj za mano. Potem komentira, da ne želi, da bi izpadlo, da gleda strankam pod prste. Vprašam jo, malo za hec, malo pa tudi za res, ali izgledam sumljiv. Nasmehne se in odgovori v smislu, da videz vara in da največ pokradejo tisti, ki jim tega na videz ne bi pripisali. Ok, si rečem sam pri sebi in si mislim, da je nepravično, da sem vsaj malo tudi osumljenec za potencialno prestopništvo, ni ji pa tega za zameriti, na čelu mi ne piše, da sem socialni delavec. Po drugi strani pa bi se našel tudi kakšen socialni delavec, ki bi kradel. Pa tudi kakšen od otrok staršev policajev prestopi na drugo stran zakona in na mojem poročnem prstanu ne piše, da sem poročen s policajko. Poskeniram, na hitro plačam, še posebej se potrudim, da vse teče gladko, hitro, po protokolu za zgled ostalim kupcem in se ji odzdravim. Naslednji dan spet naletim na isto čuvajko reda in blaga, pa glej ga zlomka, sem moral prositi, da mi je pomagala pri odčitavanju kode z gela za umirjanje nadležne srbeščice ob pikih komarjev. Prokleti tigrasti komarji, še na soncu pikajo. Artikel je prijela v roko, ga urno zavrtela v pravi kot k čitalcu, pa čeprav sem to prej isto naredil jaz, in odčitala za razliko od mene uspešno. Pa je vendarle prav, da je tam blizu, se nasmehnem brez komentarja in si mislim, da je istih misli tudi ona, gospa v poznih srednjih letih, ki je samo preveč iskrena, ko to najbrž ne bi bilo treba.

#september01 2022, četrtek

Po svoje se je ta dan, ki je bil tako obetaven, končeval slabo.

Mali je doma izživljal razdražljivost. Prvi dan novega vrtčevskega leta je očitno prinesel preveč sprememb, pa je izbruhnilo v varnem okolju doma.

Potem je padel. Na asfaltu. Z glavo je butnil ob tla, da sem slišal udarec. Grozno. Gledal je nazaj za Čapijem, ko je tekel naprej in se zapletel sam v svoje noge. Buška na čelu, da te kap.

Ko se je otrok pomiril in mu je moja žena že drugič nanesla centimeter debelo plast margarine na udarnino, se je pes naganjal za žogo. Enkrat pes močno zacvili, potem pa joka in se grize in liže in valja. Žena je rekla, da je videla, kako se je prekopicnil prek žoge in si stisnil tačko. Zdaj planta. To morda pomeni, da ni zlom. Morda je bil izvin, morda natrgane kite. Nekaj časa ne bo sposoben z mano teči. Upam, da ni kaj hujšega in da se mu poškodba ne bo ponavljala. Škoda bi bilo, ker sva komaj začela tekati, pa bi bil lahko to že konec najine skupne dejavnosti.

Potem pred spanjem pa sem želel nastaviti tekalno stezo. Trak na njej, ki bipotem tekel bolj v ravni liniji. Pa sem najprej šraufal in brezveze odšraufal masko, potem iskal šraufe, ki sem jih vmes izgubil. Pa nazaj zašraufal in potem talent povsem razštelal linijo traku. Zdaj se mi je odvijal v levo, potem v desno, potem je bil premalo napet, potem preveč. Dve uri sem se zajebaval. Pa ne vem, če sem uspel povrniti v prvotno stanje. Če ne bo ok, bom kar poklical servis, naj pridejo in poriktajo, bom raje plačal kot pa ponovno izgubljal živce.

Skratka, v teh pogledih slab dan.

#avgust31 2022, sreda

Že zadnjič mi je prišlo na misel spoznanje, da imamo vsak dan priložnost za to, da postanemo boljši. Vsak dan nam je na razpolago 24 ur. Čisto vsi na tem svetu imamo točno toliko časa na razpolago vsak dan, razen seveda če tistega dne umremo, potem je razumljivo, da bo dan krajši. Vsako uro je naša odgovornost, da se odločimo, ali bomo to uro preživeli v delanju dobrega ali kaj škodljivega. S tem, da smo, da živimo, da bivamo, da delujemo, lahko povzročamo tudi škodo. Res je tudi, da je efektivnega časa na razpolago manj od 24 ur, verjetno kakšnih 12 ali 14 in tako je tudi bolje, saj je s tem manj časa na razpolago, da bi zamočili. Škodimo lahko tudi z opravljanjem, širjenjem negativne energije, tarnanjem. Lahko pa se zavestno odločimo, da se bomo trudili recimo naslednjo uro iztržiti nekaj dobrega zase in za druge. Namerno bodimo dobri. Če storimo nekaj dobrega za druge, navadno naredimo tudi dobro zase. Ko škodimo drugemu, to delamo tudi z opravljanjem ali če se pridružimo skupini, ki opravlja, na dolgi rok škodujemo sebi, če zakon, da ko delaš dobro drugemu, delaš dobro sebi, deluje. In deluje. Ko narediš nekaj dobrega drugim, se takoj počutiš bolje. Zato je logično, da se boš počutil prej ali slej slabo, ko si drugemu storil slabo. Splača se biti dober, pravičen in se namerno izogibati dinamikam, ki te spodbujajo v negativnost. Odgovornost nas samih je, da iz sebe prikličemo dobre plati in z njimi delamo ta svet lepši, prijaznejši. Življenje je namreč že brez tega, da bi pristavljali slabo ali nagajali, težko in včasih žalostno.

#avgust29 2022, ponedeljek

Vso poletje sem načrtoval eno daljšo turo med 39 in 41 km. Prepričan sem bil, da mi bo v juliju, še preden odidemo na morje, uspelo preteči takšno razdaljo v kosu, da naredim potrebno kljukico na Leonovi tekaški lestvici 2022. Občasno sem celo fantaziral, da bi opravil kar z dvema takšnima turama, z eno v juliju in z drugo v avgustu. Sprva, ko so bile prilike za ta izziv, se mi morda ni najbolj ljubilo ali pa nisem bil razpoložen, potem pa sem, ko je končno prišel moj dvotedenski letni dopust konec julija in sem bil prvi teden dopusta doma, zbolel za covid-19. Že drugič v roku 9 mesecev. Moj prvoten plan po teku na dolge razdalje se je sesul. Pojavili so se tudi pomisleki, kakšne posledice bo covid pustil na moje zdravje in fizične sposobnosti. Ko sem se pa bo prestani bolezni začel sestavljati nazaj, mi je crknila še tekaška ura. Skoraj tri tedne je trajalo, da sem prišel do nove nadomestne. In tako sta dva meseca, ki se slišita za dolgo obdobje, skoraj minila. Čeprav sem v tem obdobju dosti tekel, pa ni bilo opravljenega tistega glavnega, kljukica pri najdaljših izzivih. Je prišel zadnji vikend, z njim pa razočaranje, da nisem opravil z zadanim, a glavo sem že nekaj dni prej pripravljal, da bom zadnjo soboto v avgustu pač zgodaj zjutraj namenil za ta daljši tek, da pomirim nemir v sebi. Čeprav je do konca leta teoretično še dovolj mesecev za dosego svojega letnega tekaškega cilja, pa je zelo pomembno v psihološkem smislu, da eno takšno veliko nalogo opravim zdaj, preden preidemo v zadnjo tretjino leta. Vseeno po takšnem daljšem teku telo potrebuje malo več časa, da si opomore tako fizično kot mentalno in bi bilo izredno naporno v zadnjih mesecih stiskati vse tri daljše teke. Upoštevati tudi moramo, da bo jeseni čas prehladov in gripe, zadnja leta je najbolj kritičen zlasti november in statistično takrat delam najmanj kilometrov. Vrtec in prtljaga v obliki virusov in bacilov, ki jih mali prinese domov, naredijo svoje, na to je potrebno računati. Do novembra je potrebno opraviti z glavnino vmesnih ciljev, sicer je načrt ogrožen. Če bi z eno takšno turo že opravil pred septembrom, bo potem nepredstavljivo lažje. In prišla je zadnja avgustovska sobota, pa ko sem vstal sredi noči, je vstal tudi mali. Sem šel spat nazaj še za eno uro in ko sem vstal in se uredil, sem šel nazaj v posteljo. Bolela me je glava, telesno sem bil utrujen, izžet, psihično na tleh. Nisem bil sposoben premagati telesne ovire. Ko je žena vstala, me je vprašala, ali sem bolan. To je zadalo še en žebelj v mojo krsto. Spil sem kavo in se vrnil nazaj v posteljo. Zbudil sem se okrog pol desetih dopoldne, ko me je na opravke opozoril telefon. Zavel sem se, da bi v tem času opravil s tekaško nalogo, tudi če bi startal pozneje od načrtovane ure. Škoda mi je bilo, da sem zapravil še eno priložnost za daljšo turo. Razmišljal sem, ali se je naj lotim na večer, malo na silo, na pogon jeze. Pa dobro, da sem to misel opustil, ker zvečer so pa nastopile nevihte. Sem pa imel zadnji poskus v nedeljo. Sredi noči sem vstal in vse je šlo kot po regelcih. le vreme me je skrbelo, ker so nekatere napovedi za naslednje ure napovedovale možnosti za močnejše nevihte. Vendar se je vreme stabiliziralo, jaz pa sem nalogo priprave na ta tek v psihološkem smislu opravil vzorno. Tudi kar se tiče samega tek. Opravil sem nalogo in da bo naslednjič lažje, sem zdaj opravil z najtežjo še preostalo. Rešil sem poletje in ko sem prišel domov, sem se ženi in malemu zahvalil, da sta mi to omogočila. Žena ni razumela, zakaj se ji zahvaljujem. Jaz pa vem, da sem s tem rešil svoj celoletni načrt in premagal vse notranje ovire, da mi je po tolikšnem času spet uspelo. Pa ker je bil tek tako šolsko dober, brez krize, ki se imenuje maratonski zid, sem zdaj pridobil potrebno samozavest, ki jo je radenski maraton nekoliko načel. Zdaj tudi vem, da sem spet sposoben. In še dodatno zadovoljstvo je v tem, da sem v nedeljo čez dan lahko ves dan normalno funkcioniral. Ni bilo glavobola, ki pogosto pride za daljšo turo, lahko sem z malim skakal po trampolinu, tekal z njim za psom in zvečer z malim skakal sonožno na kup zemlje in z njega. To, da se telo tako hitro po takšnem vsaj v teoriji naporu zmore opomoči brez nekega počitka, si štejem za uspeh. Kdor me je tega dne videl, po mojem počutju in funkcioniranju ni mogel znati, da sem pred tem že opravil skoraj z maratonom.