#oktober19 2021, torek

Ko smo pešačili do vhoda, je gledal za rešilci. ‘Dirudiru’, tu jih boš dosti videl, sem mu rekel. Nisem našel besed, ko mi je žena rekla, naj ju držim za roke, da jima bo lažje. Brez konkretnih besed sem z njima iskal pravi vhod. Ko sem ju zunaj pred drugimi in dvema varnostnikoma na pol objel in dal poljub, sta šla. Malemu sem se vsilil na lička. Žena je še za hip pogledala nazaj. Stal sem nepremično in se spogledal z enim od varnostnikoma, bežno, nenamerno. Varnostnik, ki je očitno vso mojo nerodnost zaznal, je povedal, ne da bi ga prosil, naj se ati gre poslovit in se vrnil v pogovor s svojim kolegom. Spremil sem ju naprej. Po na pol praznimi hodniki, občasno se je zdelo, da hodimo po gradbišču, smo po ženinem spominu in izkušnji prišli do dvigala. Sestra, ki je na daleč obstala, ko je videla, da prihajamo s kovčkom, je na moj odziv, da bomo vprašali gospo, pokazala, kam za sprejem. Mali me je iz maminega krila gledal, po moje je znal, da odhajam, a se zaradi vse novega okrog sebe ni mogel fokusirati. Žena me ni zmogla več gledati, ko sem se poslovil vnovič. Tam v stari čakalnici sta bili še dve mamici s svojima sončkoma. Vsi tiho čakajo.

#oktober18 2021, ponedeljek

Vpliv polne lune zadnje leto zaznavam tudi na sebi. Prej sem gledal koledar in se v službi pripravljal na sprejemanje klicev strank, ki se oglašajo okrog tega časa. Zdaj gledam koledar in iščem znak za polno luno, da se pripravim na svoje občutljivo vedenje.

Zaspal sem z malim. Po enajstih sem pogledal na uro in v tistem prebudil malega. Zaznal je, da ni mame z nama in jo je začel klicati. Sem mu rekel, naj zatisne očke, da grem v tem času iskat mamico in me je proti mojemu pričakovanju pri tem ubogal. Potem sem storil še eno v nizu napak in šel nazaj k njemu, ga pobožal po glavi in ga s tem še enkrat zmedel. Dovolj mu je bilo, vzel je stvar v svoje roke, tako da sem ga komaj ujel na postelji in sva šla iskat mamo.

#oktober17 2021, nedelja

Tri minute je interval semaforja na relaciji Vanča vas – M. Sobota. Dvomim, da sem že kje pred rdečo zavestno stal tako dolgo. Človek pomisli, da je pač dolg odsek v gradbišču. Ampak ne, zelo kratek je, je pa kot voziti po njivi. Sredi odseka smo zavili na parkirišče pred kupšinskim pokopališčem. Mali je vztrajal, da bo imel s sabo rdeči poganjalec, midva po dolgi nedelji nisva imela moči vztrajati pri svojem. Nenazadnje se je mali nedolgo nazaj okrepčal s popoldanskim spanjem, ko je žena kuhala in jaz likal. Imel sem boljše opravilo v primerjavi z njo, ker sem lahko medtem gledal televizijo.

Krasno lepo oktobrsko nedeljo smo imeli. Z malim smo šli na sprehod h kupšinski kamenšnici. ‘Velika voda’, sva ga že prej pripravljala na ogled, ko ni kazal iznteresa za izletič. V spomimu pa mu bo verjetno bolj kot voda ostalo, da sva ga držala vsak za eno roko in ga sinhrono dvigovala od tak, da se je igral z občutkom poleteti med tekom. Pa še traktorist mu je v pozdrav, ker se je mali ustavil in ga opazoval, pohupal.

#oktober16 2021, sobota

Moja taktika tokrat, ko baterija na obstoječem ne zdrži preko dneva, je izbrati zanesljivejši mobitela, ki ne bi stal preveč. Odločil sem se istega, kot ga ima moja žena sicer že dalj časa. Isto potezo pri nakupu sem enkrat pred leti že storil, da sva imela oba ista.

Pred spanjem sva ga postrigla. Strigla ga je moja žena, moja vloga bi ga bila držati na miru, ampak mali je bil pridno vdan, ko mi je sedel na krilu. Nič ni šlo na silo, presenetil naju je. Sedel sem in on na meni, nič nisem imel za delati.

#oktober15 2021, petek

V Ljubljano sem imel en gvant. Zamenjal sem kratko majico, oblekel nove spodnjice in nogavice ter krenil na prvo jutranjo kavo. Iskal sem primeren kafič, ki ne bi bil pretirano stereotipno neprijazno ljubljanski. Po dvestometrih sprehoda sem našel spodoben delavski lokal. Za sosednjo mizo je bil tudi samo en gost s kavo. Pozdravljen sem bil z nasmehom, zato sem ji pustil nekaj drobiža. Zajtrk sem imel v lidlu. Dva konopljinega rogljička za po poti in malo cocacole.

#oktober14 2021, četrtek

Odložil sem ju na Pediatrični kliniki v Ljubljani in se odpeljal v hostel, kjer me je čakala rezervacija. Ko moram prespati v prestolnici, sem rad tukaj in ker že tolikokrat, se tukaj počutim še najbolj domače. Preko hostla je Lidl. Eno obdobje so ga prenavljali, pa mi je manjkal, zdaj je odprt. Sedem zvečer je minila, ljudje so kupovali večje nabave, jaz pa sem držal pivo in konopljin rogljiček. Nekaj rogljičku podobnega. Izbral, ker je veganski izdelek. Ni bil svež ampak že postan, toda glavno da je veganski izdelek. Na blagajni me prodajalka pogleda, ker ne pozna izdelek. Povem, nekaj konopljinega. Pomislim, da je malo nerodno, ko vrsta za mano gleda, da imam alkohol in nekaj konopljinega.

Prodajalcu tistega brezdomskega časopisa na vratih trgovine sem se verjetno zdel kolega, ko me je zagledal z robo. Pol roglička sem pojedel, polovico pospravil v parkiran avto pred hostlom. Odprl sem si pivo, se sprehodil po parkirišču in ga spil, ko sem na daleč brezciljno gledal skozi okno fitnesa in vodene vadbe aerobike.