Temperatura morja naj bi bila okrog 25 °C, pa trepetam, ko je treba v vodo. Ker si tudi tokrat nisem nabavil plavalne copate, čeprav ne vem točno zakaj ne, po tem kamenju ne zdržim stopicati. Čez sto metrov hoda je potrebnega, da prideš do globine, ki pokrije boke. Moj stil je bolj hiter šok, čim prej tem bolje, da si ne premislim. Po stopnicah s pomola direkt zdrs v vodo in potem plavanje, dokler me ni več mrzlo, ne pa ta mazohizem s centimetrskim potopom telesa, ko te kamenje drega v podplate. Z malim, ki ga navajaš na morje, gre pač počasi. Ne razumem ljudi, ki trdijo, da je voda pretopla. Meni je še tista v bazenu, ki je bila izmerjena pri 31 °C, premrzla. Plačam, pa potem še trpim hlad.

S pomola, ko je sonce zahajalo, sem malemu kazal na stavbo z rumenim pročeljem, oddaljeni kakšnih dvesto metrov zračne razdalje. Pred skoraj tremi leti sem bil v njej operiran. Bolnišnica Valdoltra. Mali je takrat bil še v maternici, slaba dva meseca pred porodom. In od takrat pa do zdaj se je zgodil vesoljski premik v mojem življenju. Niti tri leta še ni. Po tej operaciji sem začel tudi teči vsak dan, pa to je še najmanjša sprememba.

Zdaj sem tu z družino in se spominjam, da preden so mi dali narkozo, sem se v mislih za vsak slučaj poslavljal od bodoče žene in še nerojenega otroka. Ker je v meni malo drame, je v mojem scenariju obstajala tudi možnost, da se ne prebudim nikoli več. Kaj pa veš, do kakšnih zapletov lahko pride, pa v celoti si izven kontrole, predan drugim v roke.

Na Valdotro me je spomnil glasen zvok pava, ki se je slišal s tiste strani obale. Rad bi ga pokazal malemu. Kot da bi se dogajalo včeraj, so živi moji občutki od takrat. Kdo ve, kaj bo spet čez skoraj tri leta. Malo me je strah, če se bo spet toliko dogajalo in v tem času se lahko toliko zgodi. Tudi takrat sem bil tam v poletnem času. Pomislil sem, da so drugi na dopustu in se sproščajo, a jaz se prebijam čez pomembno prelomnico, ki me bonaslednja dva meseca prisilno spravila na bolniško dopust.

Zdaj sem pa na srečo na tisti drugi strani, med tistimi, ki počitnikujejo in se samo navzven brez bolnišničnih skrbi ozirajo po njenem pročelju.

Rahel dež in pozna ura popoldneva sta nas nagnala iz vode. Dobro, da imamo komaj sto metrov s plaže do apartmaja. Smo si privoščili, lanske turistične bone je treba skoristit, saj jih bo narod v naslednjih letih v vsakem primeru moral odplačeval. Tri dni morja so po drugi strani terapevtski vložek v malega otroka.

Stal sem na terasi apartmaja. Vsi v vrsti so pritlični. Moja dva sta se šla ravnokar tuširat, pa sem nam malo počistil sandale, da ne bomo namočeno rdečo prst, ki se je prilepila stopal, nesli v stanovanje. Iz sosednjega apartmaja sem slišal, da gospa telefonira. Na vezi je imeli neko prijateljico in svetovala ji je res pametno in primerno podkrepljeno z razlago, zakaj naj se skuša z neko drugo žensko pogovoriti, da naj začne jemati zdravila proti multipli sklerozi, sicer bo pri štiridesetih na invalidskem vozičku. Kasneje je svojo utemeljitev podkrepila, da se bo pri petdesetih cela tresla in da bo njena odločitev, da namesto po formalnih zdravilih, ki imajo v zgodnjem odkritju bolezni pomemben zaviralni učinek, posega po alternativnih pripravkih, imela negativne posledice tudi za njeno družino, ki bo morala zgodaj začeti skrbeti zanjo.

Tako dobro je razlagala pomen zdravljenja in razliko med pristopom pri zdravljenju raka od zdravljenja multiple, da sem pomislil, da je turistka v sosednjem apartmaju, pogovor katere sem (priznam!) vlekel na ušesa, nemara zdravnica ali farmakolog. Če drugo ne, pa predsednica društva za boj proti multipli. Vendar kasneje se mi je samo zdelo, da je ženska zelo razgledana in racionalna ter da morda ni niti malo poklicno povezana z bojem proti tej ali drugi bolezni.

Spucal sem sandale in se umaknil s terase, ker soseda, če bi me dobila pri tem početju, ne bi razumela, da prisluškujem iz občudovanja, ker je to tako dobro ubesedila in razložila in ne iz gole radovednosti. Zaradi njenega načina, kako je zbirala besede in tvorila stavke, prav vse se mi je zdelo smiselno. Morda pa je socialna delavka, tudi na to sem pomislil. Morda, in pihnil v svoj ceh.

Pripeljal sem se domov in med parkiranjem avta v garažo slišal otroški glas, ki je klical "ati, ati". Slišalo se je od daleč, kot da bi zvok prihajal iz hiše ali pa nekje iz daljave. Nisem znal preceniti, ali to moj otrok kliče mene ali pa gre za krič iz soseske. Zaznal sem, da je vzdušje na otrokovi strani igrivo. Nič, parkiral sem, zaprl garažo in šel v hišo. Pregledal sem stanje na našem gradbišču v hiši, kako dela napredujejo in nikjer nisem slišal malega in žene. Le kje sta, sem pomislil. Morda pa v peskovniku za hišo in ju zato med prihodom domov nisem videl. Ko se že namenim tja, ponovno slišim, da me otrok kliče. Pri sosedovih sta bila in pritekel je do mene, me poljubil in me prignal na obisk. Zelo je užival in to je bilo točno to, kar sem potreboval po jutranjem stresu, ko je zaradi znakov bolezni moral ostati doma. Zdaj pa sem pred seboj gledal radoživega otroka, ki je bos po sosedovem dvorišču tekal gor in dol in se na ves glas režal.

Bolj ko se staram, bolj razumem svojega starega, da je potrebno vlagati v posest. Čeprav mi o tem ni nikoli dobesedno govoril, sem ga imel priliko pri tem stalno opazovati. Pomen prave potrebe po investicijah ni v vzdrževanju ali povečevanju vrednosti nepremičnine, temveč zdaj razumem veselje, ko k hiši pride kaj novega ali se kaj preuredi. Dom je vendarle začetna in končna točka dneva in lepo se je imeti kam vračati in potem. Če imaš le možnost, si to naredi na način, da bo prijetno biti doma. Zadnje čase se mi je zgodil tudi klik, da je dobro biti zunaj na zraku in loviti sončne žarke. To mi nikakor ni bilo podobno, raje sem čuzil znotraj. Včeraj pa sem pil opoldansko kavo zunaj, pa tudi sicer zadnje čase pobudo za iti ven dam kar sam, Žena me je medtem iskala in jo je zaskrbelo, kaj se dogaja, da pijem kavo zunaj. Nič, samo končno sem začel uživati na prostem. Majhni premiki, ki pomenijo dosti v kvaliteti in v zadovoljstvu v življenju.

To deževno vreme mi jemlje energijo te dni in tako ga je do konca vzelo včeraj popoldne. Najedel sem se in medtem ko sta se žena in mali še pogajala za mizo, sem se brez besed omotičen, ko sem opral posodo in jedilni pribor, ki se več niso uporabljali, zleknil na hrbet na otroško igralno podlogo. Kot dva kupa igrač je tudi podloga še našla prostor v naši mini kuhinji. In hipoma sem moral zaspati. Po moje ni trajalo dosti, ko se mi je zdelo, kot da v daljavi slišim glasno klicanje “ati…ati…” in potem me je nekaj začelo močno tresati z malimi rokami na mojem trebuhu. Mali se je nasmehnil, ko me je uspel prebuditi.

Kasneje, ko sem imel s praznjenjem košev za smeti spet priliko stopiti ven na prosto, sem hipoma postal spet živ in boljšega razpoloženja. Začutil sem, kako telo prebuja energijo v sebi. Kot že mnogokrat doživeto, ostati znotraj hiše za zidovi sten, pa čeprav je vse ok, ne poživlja temveč uspava. Zdaj pa je tudi pravi čas leta, da smo lahko na srečo dosti zunaj. Le kaj, ko nas te dni vreme malo heca.