Izpustil sem štiri službene dni in ko se zdaj vračam nazaj v delovno okolje, se mi zdi, da je pretekla era. Res je tudi, vmes je bil še vikend.

September je moj najljubši mesec, vendar ne v deževni obliki ali v stanju po dežju. Rad imam ravno pravšnjo temperaturo zraka, da me ne zebe in da me ni vroče. Takšno vmesno temperaturo, da se mi pod pazduho ne naredi madež od švica.

Ko sva se z malim danes uspavala in se vozila v avtomobilu po makedamski poti, sem se spomnil, da mi je september, kot se je izrisal tega dne, dokler ni seveda spet začelo deževati, tisti moj september in da sem do tega premalo čuječ, saj bo kmalu že oktober.

Premalo čuječ pa sem še za kaj drugega. Recimo včeraj sem imel nekaj situacij, ko se ne spomnim, da bi mi žena nekaj govorila in da sem jo poslušal.

Včasih se mi zdi, da je dan enak dnevu in da je to prekletstvo, ker se vsak dan znova zbudim v istem obrazcu ali rutini. Po drugi strani pa se potem zavedam, da je to, če se samo isto obrača, mir ter varnost. Naj smo samo zdravi, ker če kdo zboli, potem je vse huje.

Včasih si želim, da bi bilo doma več rok, ki bi pomagale pri skrbi za malega. Potem v drugi situaciji pa mi paše, da ni veliko drugih, na katere bi se lahko naslonil in sva zato bolj povezana kot bi bila sicer

Konec prejšnjega tedna je bil v mojih očeh pester. V petek sva bila z malim sama. Najlepše mi je bilo, da sva šla skupaj spat in zaspal sem ob njem na njegovi postelji. Dobro, da sem zaspal z njim, ker v soboto sem imel budilko nastavljeno že ob 3.01 uri. Odločen sem bil opraviti še z zadnjim daljšim tekom na Leonovi tekaški lestvici 2022. Ta izziv sem sprejel kot priložnost preživeti malo več časa zgolj s samim seboj. Ostala mi je dolžina 39 km in ko tudi ostali procesi v življenju tečejo, je potrebno zagrabiti priložnost, preden se kaj zakomplicira. Prišla je meteorska jesen, več bomo zbolevali, žena bo kmalu spet dežurna in kakšen dan še odsotna, potem bo kdaj slabše vreme in zna priti tudi obdobje, da je vse ostalo ok, a moja motivacija ali psihična pripravljenost zatajita.

Čeprav je precej deževalo, sem bil odločen zato zdaj opraviti to še preostalo svojo nalogo in sem jo, pa še precej dobro. Po opravljeni nalogi nisem začutil neke posebne evforije ali zadoščenja, ker mi je uspel vseeno velik podvig, ki mi je čez poletje predstavljal problem. Sem se pa v cilju že začel spraševati, kaj mi bo pa zdaj predstavljalo resnejši tekaški izziv. Na neki ravni sem začutil, da sem morda prehitro opravil s temi večjimi dolžinami, saj leto še traja in bo še kar nekaj časa trajalo, da nastopi novo. Na mojem seznamu tekaškega cilja za letos so ostale zgolj še polmaratonske dolžine in te sem že sedaj jemal precej z lahkoto. To so teki, ki jih bom oddelal v glavnem kot sprostitev, dobesedno, ker ne terjajo nekih psihičnih priprav, ni potrebno razmišljati, kaj bom pil in jedel, ker jih lahko vse oddelam na tešče in brez pitja tekočine. Za ta zadnji daljši tek pa mi je vendarle nekaj v ponos, da sem po teku funkcioniral, kot da se ni nič zgodilo.

Ko sva menjavala kuhinjo, sem preko spleta naročil manjšo jedilno mizo, ki po velikosti ustreza najinemu kotu, pa barvno se je lepo ujemalo z novimi kuhinjskimi elementi v prostoru. Vendar je z dostavo prišlo razočaranje. Že ko sem jemal sestavne dele mize iz škatle, sem spoznal, da ne bo šlo za stabilno mizo, kar se je potrdilo, ko sem jo sestavil. Tista stara, ki sva jo vrgla iz kuhinje, je bila stokrat bolje kakovosti kot ta. Postajal sem vedno bolj jezen na ta nakup, miza mi je šla na živce ob vsakem obroku, saj če sem se naslonil nanjo ali na nogače, je zaplesala po svoje kot se zaziba ladjica na morju. Enkrat sem že imel privarčevan denar za zamenjavo, pa z ženo nisva mogla uskladiti terminov za ogled miz in so vmes prišli drugi nepredvidljivi stroški in mize spet nisva zamenjala. Naprej sem trpel to pozibajočo nesramnost v kuhinji in se pizdil, ko je hrana plesala pred menoj in sem vsak čas čakal, da se miza sesede. Da ne razlagam, kaj se je dogajalo, ko je mali začel plezati po njej.

Pa sem v tem času znova pridno privarčeval denar za zamenjavo. Meni je to bila prioriteta, čeprav se mi zdi, da pri ženi ne v isti intenziteti. Priznam, spodleteli poskus prek spleta sem storil jaz in od tedaj nič več ne kupim prek te spletne trgovine, pa naj je še tako ugodno in na videz privlačno. V spominu imam poleg tega še en spodletel nakup in sicer avtomobilskega akumulatorskega zaganjača, ni se prav za hvaliti in ne bom zdaj o tem.

Smo bili včeraj v Mariboru in sem že dan prej ženi napovedal, da je to prilika, da pogledamo ponudbo, ker tukaj v Murski Soboti sem pred meseci že prečesal trgovine in neuspešno. Odločen sem bil, da če ne bomo šli zdaj, da izsilim od nje pooblastilo, da se sam ob priliki zapeljem v Maribor in naredim še en nakup po lastni presoji, vendar da ne morem prevzemati odgovornosti, če miza ne bo bodisi lična ali pa ne bo spadala v kontekst naše kuhinje.

In smo šli, ko smo opravili z vsemi od prej planiranimi opravki, še zadovoljit mojo potrebo ter zavili v prvo večjo trgovino s pohištvom. Zagledal sem po meri pravo mizo, konstrukcijsko stabilno in cenovno ugodno. Od žene sem pridobil soglasje in pridobil še večji popust na nakup. Medtem ko se je otrok zabaval v igralnici v trgovini, sem se zapeljal v skladišče in ob enem prevzel paket. Še dobro, da vozimo berlinga, da gre marsikaj brez težav noter. Kosilo smo tistega dne tako že imeli na novi mizi.

Letos sem oplemenitil svoj tek na dva načina. Prvič, v tek sem vpeljal našega psa in ga v nekaj mesecih pripravil, da zdaj zmore držati moj tempo in dolžino, ki jo opravljam med tednom. Drugič, v primeru slabega vremena ali družinskih obveznosti po varstvu otroka lahko trening tek opravim v garaži na tekalni stezi. Moj tek je zdaj razgiban kot še nikoli, kajti vikende koristim za kakšen daljši tek in osvajanje ciljev na Leonovi tekaški lestvici, med tednom pa kombiniral tek s psom ali na tekalni stezi. Zdaj pa sem si naročil celo tekaške hlače pajkice in če bodo po velikosti ustrezale moji postavi, si takoj nabavim še ene, da bom imel za menjavo v hladnejših časih, ki kmalu prihajajo. Medtem ko bodo ene v pranju, bodo druge v uporabi. S tem bom zmanjšal obrabo trenirk za vsakdanjo uporabo in tekel v opravi, kot je treba. Minilo je že dosti časa, ko sem nazadnje imel to na sebi. Ob priliki moram nabaviti še tekaško jakno za zimske razmere. Ma ne da se mi več nositi po dveh puloverjev in več kosov oblačil na sebi, da me ne bi bilo mrzlo. Dovolj sem star in tudi tekaški stas mi pravi, da si pa zdaj to že lahko privoščim.

Na domačem dvorišču imamo gradbišče. Lani sem oziroma smo urejali dokumentacijo za legalizacijo objekta in za pridobitev gradbenega dovoljenja. Trajalo je, postopki niso prav enostavni, če nisi pogosto v stiku z gradbeništvom ter posegi v okolje in prostor. No, zdaj je doma pravo razdejanje. Menjavajo nam streho na gospodarskem objektu, ki je od lani uradno formalen in legalen, z vsemi potrebnimi papirji. Resnici na ljubo, prej ali slej bi nastopila nuja za menjavo in nikoli ni pravi čas, da svoj dom spremeniš v gradbišče. Vse kar imaš, terja svoj čas in denar, vložek in žrtve, Osebno nimam kaj dosti od teh dodatnih objektov, ki stojijo na parceli, ampak če jih že ne moreš zrušiti, jih moraš vsake toliko kaj popraviti ali obnoviti. Manj imaš, z manj problemi in izzivi se srečuješ. Več imaš, več je problemov, logično.

Včeraj so delavci gradbeni material zložili direkt do pesjaka. Ko sva z malim prišla domov, sem imel težavo odpreti vrata na pesjaku in spustit psa na prostost. Sreča, da je še mladič, da se še lahko potegne skozi ožino. Jaz v pesjak ne bi mogel več prinesti vodo, tako ozko so se lahko samo še odprla. Pizdil sem in preklinjal tako na glas, da se me je moralo slišati po vsej ulici. Res sem pizdil in se razburjal. Po drugi strani nič takšnega za socialnega delavca, ki pride iz šihta, kjer rešuje svet in njegove probleme, doma pa adrenalin popusti in spusti utrujenost in tečnost na prosto. Ni bilo fajn od mene, ampak nisem mogel požreti, da niso premislili koraka naprej, kako bomo psa spustili ven. Razrezal sem trak, ki je držal gradbeni material skupaj in za silo odstranil nekaj težjega bremena, da se je odprtina za vhod v oziroma izhod iz pesjaka povečala.

Nisem ponosen na svoj verbalni izpad, ker bi lahko zadevo izpeljal z mirnimi živci in ne vznemirjal okolice okrog sebe. Ko sem spil pivo, mi je bilo žal, da sem iz tega naredil takšno sceno. Nauk moje zgodbe je, da je najbolje najprej spiti hladno pivo, da višjim funkcijam možganom pridobim dodaten čas, da nadvladajo gonom po uničevanju. Ker ko sem spil pivo, sem bil obvladljiv tako in drugače ter to ni bil več posebne omembe vreden problem.