#november20 2021, sobota

A kaj mi je zares pomembno? -To da se mi mali nasloni z glavo na mojo ramo, da mi zaupa in se počuti varnega, da ga odložim v posteljo, pobožam in lahko v miru zaspi, čeprav je v sosednji sobi njegov primarni objekt – mama.

In kaj mi je grozno? -Gledati bolne oči otroka. Najbolj me potere in spravi na dno, ko vidim, da se mantra, ker je bolan. Grozno je gledati to trpljenje, čeprav mi žena želi pri tem pomagati z razlago, da je normalno, da so prva leta v vrtcu otroci dosti bolni.

#november19 2021, petek

Polna luna ima svojo moč, vpliva name in mislim da tudi nanj. Prvič sva se zbudila po enih ponoči. Kriza je bila, ker sva bila sama. Drugič malo po pol petih zjutraj, pa potem nisva mogla več spati. Se je pa po jutranjem urejanju, ko sem zdelan oče obležal na kavču, skobacal name na moj trebuh in me objel čez telo kolikor je pač lahko. Ušesa so mi ploskala od radosti. Moj otrok.

#november18 2021, četrtek

Dvakrat me je nasomaril, da mora na stranišče, ko je bil čas za odhod v vrtec. Prepozno sem zaznal, da se mi nagajivo smeje, medtem ko sem že čutil švic po vsem telesu. Ko sva bila končno v avtu, so se moji pomisleki uresničili – vsak dan sva nekaj minut poznejša. Ne glede na najino zgodnjo uro in da se uspeva hitro urediti, izgubiva vmesni čas, ko je treba iti. Ampak potem, ko zadeva steče, gre običajno brez težav. In ko ga pospremim v vrtec in ga prevzame vzgojiteljica, se počutim tako praznega.

#november16 2021, torek

Težko mi je bilo, ker sem bil popoldne po službi že brez energije in volje, pa mi je bilo res težko odzivat se na otroka. Potem sem pa pomislil, kako težko mora biti šele njemu, ki je pa odvisen od mojih odzivov in da si otopelega očeta ne zasluži. Po tem razmisleku in samokritiki sem se vzel v roke in odigral svojo očetovsko vlogo. Preživela sva drugi dan sama. Če nama je šlo dobro, ne vem, sva pa zgurala brez večjih posledic. Mali se mi smili, ker je zadnje tedne stalno v stresnih situacijah, in bolj ko sem na koncu dneva utrujen od starševstva, še raje ga imam.

#november15 2021, ponedeljek

Zgodaj zjutraj, lahko bi bila še noč, se je zbudil. Prepričeval sem ga, da sva sama, da je šla in da se naj raje vrne spat. Vztrajal je in dobil je še priložnost, da se je še enkrat stisnil k njej, na stranišču. Spil je toplo mleko in šla sva nazaj. Baje sta se dogovorila, da bo zaspal stisnjen k meni. Spal mi je prek roke, obrnjen vame. Na vratu sem čutil njegovo dihanje. Bilo je tako ljubeznivo, a nisem mogel več zares spati. Strah me je bilo tega dne, misli mi niso dale miru. Skušal sem se mentalno pripraviti na izzive teh dni.

#november13 2021, sobota

Zadnji dan izolacije. Čudne okoliščine. Mene je zdrmalo. Strah me je vračanja v življenje. Prisotna je neobičajna utrujenost. A zaprti v hiši ne moremo več ostati. Z energijo sem varčeval, kjer se je dalo. Niti za pisati in objavljati je ni bilo, pa volje tudi ne. Dnevno sem premogel zgolj dva km teka, malo več od minimuma, da še ohranjam kontinuiran tek vsak dan. Prisiliti sem se moral. Ko se vrnem v običajno življenje, nočem več debat o kovidu. Nočem, da se pametuje o tej temi. Moja izkušnja je, da to ni samo malo jača gripa in me vsako zmanjševanje vrednosti te bolezni zdaj osebno prizadeva.

Nismo nazdravili. Budilko na uri sem imel nastavljeno na tri minute pred dogodkom izpred 35 let. Ko je nastopila ta ura, sem ženi in malemu povedal, da se je zgodilo točno toliko let nazaj ob tem času. Potem sem šel spraznit koše in odlaufat tiste mini kroge po dvorišču. Nisem se veselil tega dne.