#januar19 2022, sreda

Danes bi imela rojstni dan babica. Večkrat dnevno sem pomislil nanjo. Tudi sprašujem se, kakšno veselje zamuja, ker ne vidi mojega otroka, svojega pravnuka. Zagotovo bi ji bil v največje veselje. Škoda, da se življenje tako obrača, da se hitro poslavljamo s tega sveta. In tako hitro se vse dogaja tudi na dnevni ravni, da si nisem vzel časa, čeprav sem se malo držal tega upa, da bi se zglasil na njenem grobu. Pa je šel dan mimo. Danes bi praznovala 81 let. Tako kot je vedno pripovedovala, da se spominja svojih starih staršev in staršev, kako so pripovedovali, da pešajo, tako je potem tudi ona prišla na red in isto bomo prišli mi z mano vred. Samo vprašanje časa je. Ta pa tika taka, sekundo za sekundo.

#januar18 2022, torek

Pred desetimi leti na današnji dan sem zrl v tisto ogledalo na sedežu socialne zbornice, si gledal v oči in si pri sebi zaobljubil, da če mi uspe priti čez komisijo, bom socialni delavec, in če mi ne uspe, bom moral v življenju početi kaj drugega. Takrat mi je uspelo in zdaj sem še vedno socialni delavec, strokovni delavec. Morda bi mi bilo bolje, če bi počel kaj drugega, ali kaj češ. Deset faking let, čin čin.

#januar17 2022, ponedeljek

Ob odhodu iz službe, ko sem zapiral vrata prtljažnika na svojem parkiranem avtomobilu, me je sodelavka vprašala, kako sem preživel dan in ali je imela polna luna kaj vpliva. ‘Ja, name ga ima’, sem odvrnil, ‘s tem da se danes kar presenetljivo dobro držim’. Tretji ponedeljek v novem letu naj bi tudi nosil največ teže upada nekih zanosov, evforija ob novem ciklusu upade in depresija pride na površje. Za novo leto nisem pričakoval velikih premikov, zato me ta ponedeljek ni razočaral. Ko si starš, je ponedeljek energijsko gledano enak soboti ali nedelji, razlika je samo v tem, ali ostaneš doma ali greš v službo. Stalno si v pogonu, navada je, da ti zmanjkuje moči za vse, kar bi naj postoril.

#januar16 2022, nedelja

‘Meme’ je na mojo prošnjo razlagal razliko med pravoslavno in katoliško vero. Ko je trosil kot na predavanju v naši mali kuhinji zbrano občinstvu, sem zaradi pomanjkanja prostora za mizo sedel na tleh med podboji vrat, na brvi podobni blazini, ki se sicer uporablja v fizioterapevtske namene. Mali je bil nekje v sredini kuhinje in se delal, da bere svoje knjige. Naenkrat je pristopil do mene in mi pokazal, naj mu dam prostor, da se usede k meni. Stisnil se je in skupaj sva poslušala ‘Memija’. To je bil tisti trenutek, za katere se živi.

#januar15 2022, sobota

Tekel je pred nama in se vsake toliko obračal, če mu slediva, kaj nama želi pokazati. Bili smo *na igralih* pri njegovem vrtcu, pa ga je bil čist ponos. Na vsakem igralu je bil le za hip, da sva videla, kako se igrajo. Še pokazat nama je šel, kje je vhod v vrtec. V sebi vem, da je danes izkušnjo z vrtca dobro povezal z občutkom družinske topline in varnosti. Ponosno sem se oziral za njim, kako razposajeno teka po vrtčevskem okolišu in se počuti tu doma. In potem smo se peljali proti domu in izjavi, da ‘ne domov’.

#januar14 2022, petek

Sprašujem se, kaj se bo zgodilo, če se preneham upirati in pustim življenju, da se odvije, kakor se odvije. Da pustim sprejeti, da je, kar je. Se bo potem bolje končalo? Sprašujem se, ali je takšno razmišljanje zgolj moja obramba pred težo resničnega življenja, ki jo težko sprejemam oziroma nimam rešitev. Je to moj odziv na nekaj, pred čimer čutim nemoč? Življenje morda ni borba, ampak izziv kako sprejeti, da se ti zgodijo tudi subjektivno slabe in nepravične stvari. Morda je rešitev v tem, da se vsak dan opomniš, da je morda lahko zadnji. Da zares živiš s tem zavedanjem. Sam se pogosto in predvsem ko tečem, samosprašujem, ali sem se v tem času dovolj angažiral, da bom za svojega otroka lahko nekoč nek kompas, sploj če zdaj umrem. Kakšno duhovno zapuščino bi mu zapustil? Sem mu pripravil dober teren za življenje, ki bo šlo naprej?