Žena mi je rekla, da sem že tečen s tem poslušanjem zvočnih knjig, ker izkoristim vsako prosto priliko, kot je praznjenje košev za smeti ali druga hišna opravila, poslušam knjigo. Višji inšpektor Vrenko, ki se pojavlja v Demšarkevih kriminalkah, je trenutno top poslušanje na mojem seznamu. Poslušam, ko zjutraj tečem, poslušam pa tudi na poti v službo ali iz službe domov. Avtoradia praktično ne uporabljam. Aplikacijo na mobitelu nastavim na ful glas in je to to. Pa mislim, da tudi osebnostno ob tem rastem. Vloge knjižnih likov me vendarle korigirajo pri svojih življenjskih likih in družbenih vlogah. Moja hipoteza je, da se z njimi, ko se nezavedno poistovetim, v resnici vsaj malo spreminjam v boljšega človeka, ker povsod lahko vzameš kaj za s sabo v realnost.

Moje delo je takšne narave, da je včasih vso opravljeno delo zaman, ker upravičenec, še preden mu dokončno uredimo pomoč, umre. Včasih se to zgodi še isti dan, ko smo pričeli s postopkom ali naslednji dan. Takšna stvar boli. Nekaj ur dela gre tako hitro v nič, čeprav si hitel in žrtvoval kaj drugega tudi pomembnega za opraviti. in ti na mizi stojijo druge nujne zadeve V tem primeru nimaš nikjer konkretno opravljenega za pokazati ali ovrednotiti, po domače povedano zaračunati. Tudi v kvoto tvojega opravljenega ne gre. Najbolje je, da čim prej pozabiš na vse in se lotiš obveznosti, ki ti tudi zaradi tega stojijo še naprej. Najbolj pa me pri tem boli, da se lahko tudi “razčesneš”, kot pravimo v žargonu, pa je bil ves trud zaman. Saj vem, da je nekomu izkazan odnos in požrtvovalnost nekaj pomenil, sploh v obdobjih stiske, ki jo doživljajo, in saj zato sem pa socialni delavec, vendar tudi meni gledajo pod prste in na koncu, ko se polagajo računi, štejejo samo izkazi. Človek, ki umre med postopkom, je črno področje, ki ga moja delovna statistika ne zabeleži, takšna je metodologija. Dostikrat o tem svojem področju dela porečem, da je to isto, kot da bi bil ves čas sedel na pivu, ker ne glede na to, ali si kaj delal ali nič, je rezultat v obojem primeru isti. Ti občutki pa so, dragi moji, največja garancija, da prispeš v izgorelost ali/in otopelost. Pri delu z ljudmi otopelost pomeni, da nisi več sposoben za delo, ker si neobčutljiv in s tem neprimerno odziven na njihove subjektivne stiske, če pa izgoriš, pa je konec kvaliteti tudi tvojega osebnega življenja. Ne želim poveličevati poklica ali povzdigovati delo socialnega delavca, ker vsako delo ima kakšne svoje luknje, ki požirajo ljudi s srcem na svojih mestih. Pomembno je, da se tega zavedamo in da si dovolimo biti nepopolni in da si v boju proti perfekciji zavestno dovolimo kakšno napako ali neučinkovitost. Dobro je, da na svoje delo gledamo kot na proces, ki se ne konča, da imamo v službi na razpolago svoj delovni čas in da smo v njem zavestno prisotni ter da je največ, kar lahko storimo, da v dani situaciji naredimo največ, kar v svoji moči lahko v trenutku tukaj in zdaj, v dobri veri in ne z mislijo, kdaj bo mojega delovnika konec. Fokus na proces in ne na rezultat pa upam, da prevzamejo tudi odločevalci nad socialnim delom, ker v življenju se godijo tudi takšne stvari, kot je ta, da človek umre, še preden ga lahko ovrednotimo kot številko in svoje opravljeno delo komu zaračunamo.

Včasih imam zelo malo časa, tako kot vsak normalen človek tu pa kdaj. Nekateri pa tudi stalno pripominjajo, da ga nimajo, čeprav je to dostikrat samo izkaz neorganiziranosti, nesposobnosti ali zmanjšane sposobnosti za to početje. Zdi se čudno, ampak prav iztrgati si ga danes moram in ga odmeriti, ajde pet minut, da to zapišem in objavim. Takšen dan je pač, ko so se mi časovni plani porušili.

Žal mi je, ker je zunaj krasno majsko vreme, kot si ga predstavljam za maj, da danes ne bo prilike, da bi z malim kot včeraj organizirala krajši izlet s kolesom. Mater sva uživala, ko sva sedla na kolo, jaz spredaj, on za mano v sedežu. To je bila najina prva vožnja in zavila sva celo med njive, si ogledala gramoznico in na daleč kakšen traktor med delom, postanek pa sva si privoščila v lokalni trgovini. On obvezno sok in nek rogljiček, jaz brezalkoholno pivo, kao izotonik. Kolo je moja skrita ljubezen in upam, da me žena zdaj ne bere.

Kot očetu mi največ stresa povzroča otrokov jok, ker želi mamico, ki je odsotna. Morda je čudno, ampak pri tem se počutim najbolj razoroženega kar se tiče obvladovanja otrokovega čustvenega stanja. Zato ko se zjutraj morava sama urediti ali pa zvečer iti spat brez mamice, kar je resnici na ljubo in na mojo in predvsem otrokovo srečo redko, se na ta dogodek psihično pripravljam. Oče je pač v tem obdobju in morda še dolgo bo tako, se znam pohecati, druga violina.

Danes je bil drugi dan zapovrstjo, ko sva v nov dan vstala sama. Ta del je mi najbolj stresen, začeti nov dan z razburjenostjo, ker čutim njegovo stisko. Mamica je bila že na službeni poti, zgodaj je šla od doma. A danes, ko sem ga prebujal, sem bil sam pri sebi pripravljen, da bo sledil kot prvo jok, pa ni bilo joka. Namesto tega sva se nekaj hecala in bil je smeh. Neverjetno. Morda je pomagalo, da sva v obojestranskem pričakovanju, da bova popoldne preživela skupaj na mamičinem kolesu. Načrtujeva prvo kolesarjenje po soseski, saj smo končno nabavili otroški sedež za kolo. Če bi še malo odlašal z nakupom, heh, bi bil mali že prevelik za to izkušnjo.

Nekoč sem v svojo delovno rutino vpeljal ritual, da sem nekaj časa, ki bi ga bil namenil za malico, preživel v bližnjem rakičanskem parku. Ne vem, kako se uradno imenuje ta park, je pa v Rakičanu, zato ga pišem z malo začetnico. Nima veze, park je in bistveno je, da je pogled nanj moj najlepši razgled v pisarni. Delovno okolje je iz te perspektive res krasno. Sploh če zanemarimo tisto, s čimer se v službi poklicno ukvarjam.

Zdaj je mesec maj, po mnogih pesnitvah najlepši mesec v letu. Če to zame isto velja za najlepši mesec, ne bi mogel povedati. Morda mi je ljubši mesec september, že od nekdaj. Ko sem moral hoditi v šolo, me je to jezilo, ker zaradi tega mesec september ni mogel biti moj najlepši mesec. Ko sem pa zaključil s temi šolskimi obveznostmi, je september postal moj naj mesec. Torej še preden sem v septembru dobil prvorojenca in še preden se mi je v septembru uspelo poročiti. Ja, september je verjetno naj.

Vseeno pa je maj tudi eden od meni najlepših. K temu prispeva tudi prireditev maratona Treh src v Radencih. Letos, ko se ga ponovno po nekaj letih premora udeležujem, je zato ta mesec poseben.

In danes sem odmor za malico posvetil sprehodu po gozdu skozi ta park, ki ga dnevno med telefonskimi pogovori v službi občudujem skozi veliko okno svoje pisarne. Ne vem, zakaj prav danes, ampak potegnilo me je ven, na kratko, da se sprehodim in doživim tisto tihožitje. Po prvih nekaj sto metrih so bili moji koraki še hitri kot so noge vajene po službenih hodnikih, misli so iskale nek tok, ki ga ni bilo. Potem pa so me žarki, ki so prodirali skozi krošnje mogočnih dreves, šumenje listja in zvoki pojočih ptic tako umirili, da se je tudi korak upočasnil. Komaj čakam, da to ponovim.

Sosedov petelin je zakikirikal tričetrt na osmo zjutraj. Še petelini danes niso tisto, kar so bili nekoč, bi pokomentiral kakšen star v preteklost zavarovan ded’c ali baba. Jaz sem v tem času sedel na straniščni školjki, kamor sem si po navadi prinesel v mikrovalovki pogreto kavo, ki nama jo vedno za dan vnaprej skuham pred spanjem. V nadstropju zgoraj se sliši zvok sušilnega stroja, ki še samo tu in tam zavrti boben s perilom, da se ta ne poleže. Zaključil je svoj program.

Svoj jutranji program sem zaključil tudi sam. Spal sem dlje, tečt sem šel pozneje in odtekel samo pet kilometrov, toliko da ohranim kondicijo. Včeraj sem imel lep trideset kilometrski tekaši izlet z zavojem v neznano na Janžev Vrh in pred maratonom ne morem tvegati poškodbe, zato sem se danes zadržal. Pa tudi malo resnice je na tem, da se tu in tam posladkam s tem, da ne vstanem tako zgodaj. Res se to zgodi prej izjemoma. Ni pa težko držati se discipline, ko imam že nešteto izkušenj, da je zgodnji tek najlepši tek, ker kasneje pridejo distraktorji in je vsak korak težji.

Pijem drugo kavo, na školjki, ker je tu največ miru, ki ga vsak malo potrebuje. To ni egoizem ampak duševno zdravje. Ampak jo zdaj zaključim, ker je moja jantarjeva jagoda, kot so svoj največji zaklad imenovali Kelti, prišla k meni na stranišče na kahlico.