#avgust08 2022, ponedeljek

Garmin ura mi že več kot teden dni povzroča težave, zdaj sem jo odposlal na servis, ker nima smisla vztrajati tako naprej. Med nedeljsko turo, ko se mi je po pol urah teka vnovič ugasnila, sem se odločil sprejeti stvari takšne kot so in jo pustil izklopljeno. Nato sem nadaljeval s tekom v sproščenem duhu, brez da bi me karkoli priganjalo. Ko tečem po ustaljenih trasah, to res ni težava, razen če si jo v glavi ustvarim. Seveda pa me jezi, ko nekaj, kar je samoumevno, da deluje in je zanesljivo, odpove. Po drugi strani pa je spet dobro, da se vsake toliko to zgodi, da se zavem, od česa sem odvisen oziroma da je možno biti tudi bolj na free.

#avgust05 2022, petek

Navdušen sem, ker je Čapi uspel preteči skoraj trikilometrsko razdaljo. Res je, da sva se tega lotila na pogon moje jeze, ker je bil pes pred tem tako divji in neposlušen. Pa sem mu rekel, da če že imaš takšno silno potrebo po dati energijo iz sebe, pa greva. Ti bom jaz že pokazal, kako se troši energijo. V cilju ni omagal, po dvorišču se je še naprej igral in preskakoval betonsko oviro. Odlično. Zdaj vem, da že zmore malo daljšo razdaljo, ki ima zadovoljujoči učinek tudi name.

Potem sem premišljeval o svoji aktivnosti. Zjutraj tečem sam, zvečer malo s psom in v zadnjem tednu še pred spanjem po tekalni stezi. Nekaj kilometrine se pa vendarle nabere tako mimogrede.

Imam malo slabe vesti, ker se mi zdi, da včasih kot oče ne dohajam otrokovemu razvoju in da se na njegove potrebe ne znam ustrezno odzvati. Zdi se mi, da mi zadnje čase kar pogosto spodrsne. Začutil sem potrebo po spremembi na bolje. Prej sem na to gledal drugače in se vzgoje loteval bolj na pamet, z levo roko, po občutku, Spoznal sem, da je čas, da se na tem področju opolnomočim. Naložil sem si zvočno knjigo o metodi Montessori. Uganite, poslušam med tekom. Dve muhi na en mah.

#avgust03 2022, sreda

Še preden je sonce vzšlo sem bil nekje na polovici svojega jutranjega teka. V tistem trenutku sem bil na poljski poti, vseokrog mene so bile njive. Glavo sem med tekom po poti obrnil v levo in se zazrl v poslopje šole v daljavi. V vidnem polju sem zaznal, kako se premikam, kako oddaljene stvari stojijo kljub temu pri miru in tiste v bližini kako ostajajo za mano, kako se vsebina v tem delu vidnega polja hitro spreminja. Zaznal sem se v gibanju, zavestno, kot da bi bil izven sebe in občudoval to zmožnost, da se gibam. Ja, to akcijo, te premike ustvarjam jaz. Zdelo se mi je, da imam hitrost, čeprav tempo v resnici ni bil hiter. Zavedal sem se, da imam zdaj to danost, ki jo uživam že toliko let in da bom to sposobnost enkrat izgubil. Upam, da še dolgo ne. V tem zgodnjem jutru sem tako začutil posebno spoštljivost do narave nasploh okrog mene, sveta in sebe v njem kot akterja, ki v tem trenutku deluje, ko se bo dan šele pričel prebujati.

#avgust02 2022, torek

Kadar spim premalo, začutim piriformis ali morda išias. Nimam uradne diagnoze svojega največjega telesnega problema, ampak ta moja kronična bolečina pod desno ritnico zna biti zelo boleča in je vsak korak notranje krvav občutek. Včeraj na družinskem sprehodu, tisto ko imaš psa na vrvici in otroka na poganjalcu, ko je kot na razglednici iz srečnih sedemdesetih let iz prejšnjega stoletja, mi je bolečina šla do kosti. Vsak jebeni korak. V zadnjem obdobju sploh nimam daljše ture, pa nastopi takšna bolečina, ki je podobna poškodbi, da komaj stopim. Zvečer sem se potem spravil na tekalno stezo in samo hodil, ni za verjeti, ampak komaj pri hitrosti dva in pol kilometra na uro. Dan prej sem tekel v temu dvanajstih kilometrov na uro. Vendar to noč sem spal skoraj šest ur in je bilo zjutraj že občutno bolje. Lahko sem tekel, vendar sem tekel pazljivo, da se ne bi preforsiral. Računam, da bom moral v naslednjih nočeh nadoknaditi manko spanja, ki se vleče z dopusta.

#avgust01 2022, ponedeljek

Stari dobri časi. Dobro je iti na dopust, ampak dopust je sprememba obstoječega ritma in izstop iz varne cone, zato to meni predstavlja nekaj stresa. Prej ko pridem na stare tirnice, zadovoljnejši sem. Po prvem delovnem dnevu sem zato navadno srečen kot prvi dan dopusta, ko odidem za daljše obdobje.

Nikoli več se ne bom zaganjal po domačem dvorišču v krogih dolžine malo več kot sto metrov. Z robustno tekalno stezo sem oplemenitil svoj tek. Recimo, da si za preživetih petnajst let teka in prihajajoče tretje obletnice teka vsak dan to lahko privoščim. Pol leta sem jo imel naciljano in čakal na dan, ko si jo bom lahko privoščil. Študiral sem opcije, kaj kupiti, kaj sploh potrebujem, s čim bom zadovoljen. Včeraj zvečer, ko sem popil še dva špricerja, urami pred tem pa še dve pivi, sem se spravil na stezo in v svojem dobrem tempu odlaufal pet kilometrov samo za lušte. S tekalno stezo sem si v bodoče olajšal situacije, kako opraviti s tekom vsak dan, ko sem na primer bolan, v izolaciji, ko vlada policijska ura in ne smeš iz dvorišča, ko je žena odsotna in je pomembno, da se lahko hitro odzovem na otroka, ki v tem času spi in tudi v primerih sila neugodnih vremenskih razmer, ko je teči že meja z norostjo. Doživel sem namreč, da so mi s ceste trobili ali kazali norce. Spomnim se enega temačnega zimskega jutra, ko je bilo minus osemnajst stopinj Celzija. Ljudem se je zdelo zmešano, da tečem v takšnem vremenu, meni pa je bilo v izziv in za večen spomin.

Še nečesa se veselim – sprehodov. Nov pes pri hiši me je prisilil, da se tega lotevam sistematično. Malo hodiva, malo tečeva. Upam, da bova nekoč predvsem tekla. Sprehodi pa so pomirjajoči. Zmeraj sem rad hodil na sprehode, zdaj pa moram vsak dan malo tudi to vključiti v vsakdan.

#julij29 2022, petek

Zadnji dan dopusta se počutim ubito in nerazpoloženo. Premišljujem, če je danes obremenilen vpliv opažen pri vremensko občutljivih ljudeh. Verjetno sodim v to skupino populacije, ker ne najdem razumljivega vzroka za padec razpoloženja. V resnici pa verjetno gre za nekaj okoliščin, ki se jih prav niti ne zavedam, ki se sestavijo v takšnem neugodju, da sem pač takšne volje.

Prevroče mi je na kopnem, morje mi je premrzlo. Ko želim zadremati, me na ležalni podlogi dražijo mravlje. Če se nažrem, me mantra zgaga. Žena mi je iz trgovine prinesla malo pivo, ker v trgovini velikega ni bilo več, pa za nameček pivo ni bilo mrzlo. Dobil sem vprašanje, če se ne naveličam brskanja po telefonu. Danes mi ni nič po godu in se hitro vnamem. Tako to je. Paziti moram, da takšen dan mine čim bolj tekoče. Na živce mi gredo ti novodobni ljubljansko govoreči očetje.