#maj26 2022, četrtek

Bilo je včeraj, ko bi moralo že deževati, pa so nevihtni oblaki malo zamujali kot jaz na maratonu v cilju v prav istem kraju. Z malim sva bila v trgovini, stala sva pred policami s pijačo. On je v roki že držal svoj hiter izbor, malega pingota, čeprav bi mu nameraval kupiti plastenko vode. Po drugi strani sva imela krajši izlet v radenski park, preden bi naju pregnal dež ali celo neurje s točo, in bi samo voda ob rogljičku ne dovolj počastila dogodka. Če bi kupil vodo z okusom, pa smo s cukrom, ki ga proizvajalci dodajajo k pijačam na istem kot s pingotom. Po hitri oceni tveganja, kaj ravno ta pingo pomeni za otrokov karies na mlečnih zobeh, je bilo pametneje prepustiti otrokovo izbiro in pri ohraniti očetov duševni mir ob zadovoljnem otroku. Mali je potem držoč tega pingota zagledal pivo. Dobro zna, da pijem laško v zeleni pločevinki s kozorogom na sliki. Ob naju pa je stala prodajalka, ki je zlagala robo na police, ko je mali odločno zahteval, da naj si vzamem pivo. Prepiral se je z mano in ker sem zaznal, da situacijo od strani spremlja ta gospa, zadevo želel omiliti, da ne bi izpadel kot pijanec, čeprav me takšni socialni eksperimenti po svoje precej zabavajo. Malemu sem hitel razlagati, da sva z avtom in da ker ati zdaj vozi, ne more kupiti piva z vsebnostjo alkohola ampak da bom izbral takšno pivo, ki je brezalkoholno in da bom zato zeleno laško s kozorogom na sliki pil drugič, recimo jutri. Napeljati nekaj na jutri pri malemu za zdaj še vedno pali. Mali je popustil in sem lahko s police vzel neko sladko različico brezalkoholnega piva in pri tem videl prodajalko, da se je nevede sama pri sebi nasmehnila. Evo, pa sem izpadel kot zelo odgovoren oče.

#maj24 2022, torek

Čas maratona so mi včeraj določili, ta zgodba je zdaj zaključena. 10. maraton je pod streho. Zdaj sem miren, projekt je uspel, vrnil sem se kot maratonec in zdaj bom to samo še vzdrževal. Še lani takšnega časa je bila samo misel na moj naslednji maraton pravljica.

Ta teden je in še bo dinamičen, kar mi povzroča nekaj skrbi in nelagodja. Bal sem se ga že tedne prej, vendar me je danes prešinilo, da tako pač je v življenju in da bo po tem tednu prišel spet takšen teden ali pa še bolj zahteven in da se nima smisla vnaprej psihirat. Nikoli ne bo enostavno. Da bom lažje zmogel, se bom fokusiral pač na vsak dan ekstra in posebej. Še vse je minilo, sploh pa če pogledaš z druge perspektive, ni grozno ali slabo, so samo druge okoliščine. Enkrat igramo z manj ugodnimi, drugič z bolj ugodnimi kartami, in v obeh primerih ni vnaprej določen poraz ali zmaga.

#maj22 2022, nedelja

Dan po maratonu. Še vedno sem brez neuradnega rezultata, kot da me v cilju niso zaznali. Vedno bolj grenko to postaja, ker me ljudje tipajo, če je šlo kaj narobe. Ljudje so firbčni in seveda vtipajo moje ime med rezultati in me ne najdejo med tistimi, ki so končali tek. Večina si me ne upa direkt vprašati, če sem nemara odstopil. Ker mi je tempo na koncu padel, ziher nisem bil tako hiter, da me moderna tehnika, ki zaznava čip za štartno številko, ne bi zaznala. Sem jim pisal, tako na maraton kot na izvajalca meritev, če lahko kaj storijo, da se mi prizna čas. Itak so bili po progi sodniki in vem, da so si javljali štartne številke, sem slišal. Po progi pa imam kar nekaj prič, ki me poznajo in znajo, da sem bil tam mimo tudi po zadnjem zabeleženem času.

Karkoli si kdo, ki me ni našel med rezultati, že misli, individualno sem bil prisoten vsak kilometer, še kako dobro se zavedam zadnjih deset, potem osem, sedem, pet, štiri in dva kilometra, ker sem začel odštevati, samo da pridem na cilj. Ja, to je maraton, sploh pa v Radencih. Zajebano vreme je bilo in na koncu sem se moral prigrizti spodobno do cilja. Niti ni bilo tako vroče, kot nas je na trasi zdelovala sopara. Morda gledalci ob progi niso zaznali vetra, ampak tudi ta nam je vzel nekaj moči. Ko sem v zadnji tretjini teka pred seboj zagledal prvo žensko med maratonkami, sem si oddahnil, da nisem tako slab, čeprav takrat svojemu tempu nisem mogel več slediti in sem začel popuščati. Videl sem, da je tudi ona inela pred menoj težave in je zgledalo, da jo bom uspel prehiteti, a sem na koncu jaz popustil.

Sodeč po objavljenih rezultatih bom verjetno, če mi določijo čas prihoda v cilj, glede na moje meritve 29. med maratonci oziroma 30., če upoštevam še žensko konkurenco. Za povratnika, ki štiri leta ni tekel maraton, je to verjetno glede na okoliščine odličen rezultat. Po času je zadeva povsem realna glede na izide na treningih zadnjih štiri mesecev, ker tako hitro nisem tekel, sem pa upal, da bom zmogel iztisniti še malo več, da bi prišel v cilj pod 3;30:00, kar pa mi ni uspelo. Ampak tako to je, en dan, za katerega delaš in upaš, da se bo vse zložilo v najlepši red in večino se je, popolno, na vreme pa ni vpliva. Ker sem jaz jutranji tekač, so mi te temperature in sopara pač tuje.

Zelo dobro sem bil psihološko pripravljen. Tako pred startom kot med tekom. Pa fizično je telo tudi preseglo pričakovanja. Me pa presenečajo težke noge, ki se me držijo tudi naslednji dan.

#maj19 2022, četrtek

Včeraj sta me zvečer, ko me je mučila že huda žeja, peljala v novo soboško slaščičarno na sladoled. Previdno a odločno sem ženi nakazal, da bom pivo in ne sladoleda. Sedeli smo na vrhu na terasi s pogledom na cerkev. "Bim bam" atrakcija za malega, kar je navdušeno tudi artikuliral. Pred seboj je imel sladoled, žena belo kavo, ki jo je natakarica pripravljala glede na moje okoliščine trpečega že mučno predolgo. Ni glih pametno, da nekaj dni pred maratonom trpim žejo in tudi ne, da jo tešim z alkoholom. Ampak maraton je ene vrste užitek in tešitev, pivo v tem poletnem večeru na prijetni terasi pa druge vrste, ki ga isto ni za zanemarit. Čeprav mi izbira točenega piva ni bila najbolj blizu, je penasta tekočina teknila bolj kot moja standardna izbira Laškega v steklenici ali pločevinki, ki je niso imeli v ponudbi. Z zanimanjem sem pogledal, s kakšno vrsto piva so me postregli. Povsem po nepotrebnem sem to storil, morda ker se to spodobi, če ti je kaj tako všeč. Šlo je za belgijsko pivo in ga ziher že zaradi logistike ali pa cene ne bom distribuiral na svoj domači naslov. Morda pa je v tistem trenutku samo toliko bolj pasalo, ker sem gasil takšno žejo. Da ne bo kakšnemu bralcu to v napoto, redko se zgodi, da spijem več kot eno pivo na dan in so tudi dnevi, ko pitje izpustim.

#maj17 2022, torek

Ne vem, če ravnam prav, da odvračam sprejem priložnosti, ki se mi ponujajo. Po naravi sem ziheraš in rad imam znano okolje, svoj teritorij in morda me to ovira pri nadaljnjem razvoju. Vsaka sprememba je namreč stres. Zavedam se, da je po drugi strani velika nevarnost stagnacija na mestu in da je tu in tam potrebna brca v rit, da se zganem naprej. Naprej recimo da pomeni napredek ali pa vsaj poskus za dosego nekaj več. Postavlja se tudi vprašanje, ali je pravi čas že prišel in dilema, ali je sploh kdaj pravi čas. Drugi me vidijo nekoliko drugače, kot se dojemam sam in kdo ima pri tem bolj prav?

#maj16 2022, ponedeljek

Pripeljala sva na dovoz in pilot za odpiranje dvoriščnih vrat ni opravil svoje funkcije. Pritisnil sem enkrat, dvakrat, nič, še tretjič za vsak slučaj. Isto brez želenega učinka. Utripala pa je signalna svetla lučka nad vrati, s čimer je opozarjala, da je sistem v motnjah.

Z malim že po poti z vrtca domov nisva kaj dosti verbalno komunicirala. Če pomislim nazaj, morda jaz bolj nisem bil pri pravi kot on. Morda se je že navlekel mojega počutja. Pomislil sem, da je morda lačen in žejen, ker je še nekaj žvečil v ustih, kot bi ga v vrtcu zmotil sredi popoldanske malice.

Vroče je že, ko prideva domov, vendar se nisem pizdil, ker vrata niso odpirala. Vedel sem, kaj storiti, da motnjo odpravim. Avto bom parkiral na zunanjem parkirišču in z malim bova šla po ključ za odpiranje elektronike na vratih. Videl sem, da sva sama doma, kajti nabiralnik je bil poln pošte. Za hip sem pomislil, da se ni kaj zgodilo dedku in je morda po kakšnem nesrečnem padcu v hiši na tleh čakajoč na prvega, ki pride domov. To se starejšim dosti godi. Vendar sem bil naslednji trenutek že v naslednji sceni. Mali se je zapičil v enega od daljincev za odpiranje. Teh imam milijon pod armaturko. Pol milijona za službo, pol milijona približno za doma. Mislim, da sem mu enega z zvijačo iztrgal iz rok, ko sva štartala s šolskega parkirišča. In zdaj je mali, medtem ko je del mojih misli bil pri matematičnem reševanju problema z dvoriščnimi vrati in del pri sceni z dedkom na tleh, je prasnil v neutolažljiv jok. Ranil sem ga direkt v srce, ko sem brez obotavljanja vzel enega od pilotov iz njegovih rokic.

Tekle so krokodilje solze. Vzel sem ga v naročje in sva šla iskat tisti prokleti ključ, s katerim bi odprla omarico dvoriščnih vrat. V tistem je kot rešitelj na dovoz pripeljal njegov dedi in je s svojim prihodom presekal napetost v ozračju. Mali se je pomiril. Medtem sem že spoznal, da doma ni pradeda, ki je torej glede na pošto v nabiralniku moral oditi že prej in vsaj ne leži nekje na tleh v hiši.