Še dobrih 19 ur do novega leta, ko to pišem. Nenavadnega leta bo konec, ampak ne vidim dejavnika, ki bi zadeve toliko zarutiral, da bi bilo naslednje leto vsaj od začetka kaj drugačno od tega. Namesto filozofiranja grem raje na svoj jutranji tek, potem pa v službo. Na silvestrski večer bom verjetno spal.
Skoraj ga je konec tega leta. Morda pa mi vendarle uspe, da bo to prvo koledarsko leto, v katerem sem tekel čisto vsak dan. Čeprav zadnje mesece delam krajše dolžine teka, je ohranjati disciplino predvsem iti zjutraj na tek, včasih zelo težko, a so tudi dnevi, ko to gre zelo zlahka. Ker zdaj delam krajše teke, je tudi lažje v času policijske ure krožiti po dvorišču.
Včeraj sem se cepil proti novemu koronavirusu, prvi odmerek. Čez tri tedne prejmem drugi odmerek. Leto počasi gre h koncu in upam, da v naslednjem letu bo z vsem boljše. Včeraj zvečer je zunaj precej deževalo, danes na teku po posestvu bo blatna žurka, je bil moj glaven strah. Na srečo je veter trato relativno dobro osušil, sem pa plačeval pač ceno na način, da je bilo treba teči z mrzlim in močnim vetrom ob sebi.
V soboto in v nedeljo sem dvakrat tekel, zjutraj in zvečer. Zvečer sem se na tak način še enkrat preluftal in se napolnil z dobro voljo. Hkrati pa je to bil idealen način, da sem se izognil polurnemu brskanju po mobitelu in žretju večerje.
Včeraj sem nafudnjen kot balon zadnjih trideset minut dneva pred začetkom policijske ure izkoristil za drugi tek v dnevu. Praznik je minil ob sladkih dobrotah in sem se ga tako napokal, da se v sebi nisem več čutil ok. Namesto da bi se smilil samemu sebi in sejal slabo voljo naokrog, sem šel tečt. Pomagalo je, dovolj je bilo tistih pet km, da sem pomagal telesu skozi krizo, telo pa me je poplačalo z dobrimi občutki.
Zaspal brez budilke, kar je božično darilo sanemu sebi, v miru zjutraj uredil malega, potem pa se bom lotil dopoldanskega teka, proti Kupšincem, ker me zanima, kako izgleda s potokom zapolnjena struga Dobla na tistem mestu na mostu med njivami.
