#oktober11 2021, ponedeljek

Z malim sva prišla domov, pa sem si odprl čips. Da je bil miren, sem mu dal list ali dva čipsa(a se reče list ali kako drugače?), pa sem imel medtem čas požreti pol vrečke tega slanega greha, preden se je žena pripeljala domov. Vedel sem, da grešim. Potem je sledilo kosilo. Pojedel sem še za malim, kot to počno očetje. Skoraj istočasno je prišel dedi, pa seveda kava in od druge babice dve včerajšnji torti. Potem sem bil pa gotov. No, to sem bil že pred torto. Zgornji del trenirke mi je že stisnjen. Do večera nisem več jedel, ni potrebno posebej izpostavljati. Sem si pa že zjutraj želel pivo, zato sem si ga pred spanjem pa vendarle privoščil, pa naj bo, če v kopalnici.

#oktober10 2021, nedelja

Na poti na obisk babice smo bili, ko mi je žena predlagala, da danes prevzamem kuho, da bo lahko zlikala vso oprano perilo s tega tedna. Hm, moško sem želel izkazati upor, da pokažem, da se ne bom kar tako pustil podrejati in slediti navodilom. Pa mi je mirno odgovorila, da bi se v več kot dekadi skupnega življenja že lahko naučil, da ne pristaja na delitve žensko/moško delo. Če pač ne bo sodelovanja z moje strani, bo likala zvečer in ne bo mogla prebirati fotografij s poroke, ki sva jih še dolžna razviti. Nekaj ur kasneje sem se ponudil, da bom likal. Ko sem ugotovil, da lahko ob tem gledam televizijo, mi je postalo všeč in bi, če ne bi zmanjkalo časa, še naprej potiskal vročo železo po naših izbranih kosih oblačil.

#oktober09 2021, sobota

Ko sem se na večer samo še valjal po tleh kuhinje, dobesedno, sem ugotovil razlog mojega upada volje – pomanjkanje kave. A tudi po drugi kavi tega dne sem samo še stopal za malim, medtem ko je žena skušala malo pospraviti ograček. Tudi malemu je postajalo tečno, pa je žena prišla na dobro idejo, da gremo na šolska igrala. Zakurblal sem avto in že smo bili tam. Istočasno je prišla še trojica otrok. Kot da bi se zmenili. Mali je spoznal vrstnico, dober mesec starejšo od sebe. Kot v gverilski akciji je prišla še ena kolegica z nabranimi figami. Fige! Prav danes sem na domačem vrtu obral prvi dve zreli figi. Naše fige imajo korenine iz Sv. Tomaža.

#oktober08 2021, petek

Varnostnik pred vratih bolnišnice na opazko zdravstvene delavke, da je zunaj mrzlo, komentira, da se bo treba bolj oblačit. Šla je na pavzo čika. Ravno takrat je po cesti prišel klošar, morda malo samo starejši od mene in se skoraj bolno smehlja na situacijo varnostnika in delavke. Pomaknil sem se više k vhodu bolnišnice, ker nisem pri volji, da me bo zdaj fehtal za drobiž. Pogledal je v prvi smetnjak, pregledal na hitro še drugega in s hojo, ki kaže na težave s kolki, odkorakal počasi v neznano.

Žena naju je poslala v avto in naj se voziva malo naokrog, bo malemu lažje za zdržati. Rahlo je deževalo, pa malo hladno je bilo. Mali si zaradi tega še ni delal slabe volje. Že več kot pol ure smo zunaj bolnišnice čakali na izvid, da ga ne bodo pošiljali po pošti. Ko sva šla, je mali vsake toliko omenil “mama”, kot da preverja, če slučajno nisem pozabil nanjo, ki čaka. Sedem minut sva potrebovala za en krog, vozil pa sem več kot uro. Ne vem, kam so se zaletavale moje misli, a mali je dremal.

#oktober07 2021, četrtek

Ura še ni bila pol petih zjutraj, ko se je mali odločil iskati mamo. Brž me je vrglo iz sna, ki tako ali drugače ni trden, in upal sem, da bo ena od mojih tehnik pomirjanja in uspavanja čim prej pričela učinkovati. Dokler je bil na rokah, je še šlo. Ko pa sem se želel vsesti na kavč, pa kot da so bili vsi moji napori zaman. Odločitev je padla, obesil sem belo zastavo, vdal se bogovom in silam, nima smisla vztrajati, in sva tudi midva začela nov dan. Uredila sva se brez problema in ko je kazalo, da bo šlo tekoče z odhodom v vrtec, se je zalomilo. Ko misliš, da si že na konju, si v bistvu že spet na tleh in je treba konja znova zajahati. Jok, bes, kričanje za mamo, tvoja nemoč in otrokovo odklanjanje atija.

Zamujal sem že v službo. Pomislil sem, kako to zmorejo drugi. Zunaj pa dež. Na poti v vrtec mi je bil na rami. Čutil sem, da ne želi stran od mene, ampak ni se več upiral. Vdal se je. V zadnjih korakih je lovil mojo bližino, mene. Vedel je, da se zdaj razideva in da bo minilo kar nekaj časa, ko ga spet poberem. Ah, kaj morajo ti malčki že vse prenesti. Življenje je grobo. Še bolj grobo pa je, ko se kot starš zaveš, da otroku te izkušnje grobosti ne moreš preprečiti.

#oktober06 2021, sreda

“Mama, ne”, je govoril v polsnu. Kakšno dobro uro kasneje sva vstala. Jaz bi sicer še pet minut podaljšal, do budilke, ampak ni šlo z njegove strani. Pomirila sva se, eden in drugi, da sva tudi to jutro sama. Po daljšem času je šel v vrtec. Uredila sva se po planu, šel je pogumno. Videlo se je, da tokrat ne po svoji volji, ampak šel je. Jaz pa v službo s skrbmi, kako prenaša to spremembo. Danes mi je še posebej hudo, ker ga bolj čutim.