#oktober17 2021, nedelja

Tri minute je interval semaforja na relaciji Vanča vas – M. Sobota. Dvomim, da sem že kje pred rdečo zavestno stal tako dolgo. Človek pomisli, da je pač dolg odsek v gradbišču. Ampak ne, zelo kratek je, je pa kot voziti po njivi. Sredi odseka smo zavili na parkirišče pred kupšinskim pokopališčem. Mali je vztrajal, da bo imel s sabo rdeči poganjalec, midva po dolgi nedelji nisva imela moči vztrajati pri svojem. Nenazadnje se je mali nedolgo nazaj okrepčal s popoldanskim spanjem, ko je žena kuhala in jaz likal. Imel sem boljše opravilo v primerjavi z njo, ker sem lahko medtem gledal televizijo.

Krasno lepo oktobrsko nedeljo smo imeli. Z malim smo šli na sprehod h kupšinski kamenšnici. ‘Velika voda’, sva ga že prej pripravljala na ogled, ko ni kazal iznteresa za izletič. V spomimu pa mu bo verjetno bolj kot voda ostalo, da sva ga držala vsak za eno roko in ga sinhrono dvigovala od tak, da se je igral z občutkom poleteti med tekom. Pa še traktorist mu je v pozdrav, ker se je mali ustavil in ga opazoval, pohupal.

#oktober16 2021, sobota

Moja taktika tokrat, ko baterija na obstoječem ne zdrži preko dneva, je izbrati zanesljivejši mobitela, ki ne bi stal preveč. Odločil sem se istega, kot ga ima moja žena sicer že dalj časa. Isto potezo pri nakupu sem enkrat pred leti že storil, da sva imela oba ista.

Pred spanjem sva ga postrigla. Strigla ga je moja žena, moja vloga bi ga bila držati na miru, ampak mali je bil pridno vdan, ko mi je sedel na krilu. Nič ni šlo na silo, presenetil naju je. Sedel sem in on na meni, nič nisem imel za delati.

#oktober15 2021, petek

V Ljubljano sem imel en gvant. Zamenjal sem kratko majico, oblekel nove spodnjice in nogavice ter krenil na prvo jutranjo kavo. Iskal sem primeren kafič, ki ne bi bil pretirano stereotipno neprijazno ljubljanski. Po dvestometrih sprehoda sem našel spodoben delavski lokal. Za sosednjo mizo je bil tudi samo en gost s kavo. Pozdravljen sem bil z nasmehom, zato sem ji pustil nekaj drobiža. Zajtrk sem imel v lidlu. Dva konopljinega rogljička za po poti in malo cocacole.

#oktober14 2021, četrtek

Odložil sem ju na Pediatrični kliniki v Ljubljani in se odpeljal v hostel, kjer me je čakala rezervacija. Ko moram prespati v prestolnici, sem rad tukaj in ker že tolikokrat, se tukaj počutim še najbolj domače. Preko hostla je Lidl. Eno obdobje so ga prenavljali, pa mi je manjkal, zdaj je odprt. Sedem zvečer je minila, ljudje so kupovali večje nabave, jaz pa sem držal pivo in konopljin rogljiček. Nekaj rogljičku podobnega. Izbral, ker je veganski izdelek. Ni bil svež ampak že postan, toda glavno da je veganski izdelek. Na blagajni me prodajalka pogleda, ker ne pozna izdelek. Povem, nekaj konopljinega. Pomislim, da je malo nerodno, ko vrsta za mano gleda, da imam alkohol in nekaj konopljinega.

Prodajalcu tistega brezdomskega časopisa na vratih trgovine sem se verjetno zdel kolega, ko me je zagledal z robo. Pol roglička sem pojedel, polovico pospravil v parkiran avto pred hostlom. Odprl sem si pivo, se sprehodil po parkirišču in ga spil, ko sem na daleč brezciljno gledal skozi okno fitnesa in vodene vadbe aerobike.

#oktober13 2021, sreda

Po dobri pol uri spanja me zdrami namera žene, da malemu s skupnimi močmi postriževa nohte. Moja vloga pri tem je vključiti svetilko na mobitelu in ohranjati snop svetlobe na točko fokusa.

Zadnje dneve sem ob tej uri že spal, ker sem končno začel hoditi pravočasno v posteljo, enostavno z malim. Danes ne, ker sem se namenil še čiščenju pepela iz peči in nanosu peletov v zalogovnik. Kotlovnica je topla, prostor je stisnjen. Mirno je, tiho, razen ko peč deluje, tisti zvok pa je nekaj najbolj prijetnega. Moja magdalenica.

#oktober12 2021, torek

Dnevi se krajšajo in mrak me je dohitel, preden bi uspel namontirati dodatno kamero na posest. Nekaj časa sem še hitel, ko mi je v glavi že bila misel, da danes nima več smisla. Neposled sem sestopil in lestvo pospravil. Bi bila prilika za to, če se popoldne ne bi družil ob eni in potem še drugi pivi. Ampak veš, tudi to je življenje, pomemben del.

Z malim sva prišla domov. Z velikimi očmi sva gledala v škatlo prispelega hobliča. Kazal mi je, naj vzamem škarje in razrežem lepilni trak. Tast je rekel, da je to dobra mašina, ne hobby program.