#september05 2022, ponedeljek

Je minila najina prva obletnica poroke in je minila v podobnem slogu kot minulo koledarsko leto. Načrt za družinski izlet se ni mogel uresničiti. Mali je zbolel. Vikend je bil v skladu z njegovim stanjem klavrn in zelo trpim, ko samo vidim, da otrok trpi dejanske bolečine in se zaradi tega tudi joče. Moje trpljenje pri tem je psihično, njegovo ob tem še fizično in ne more še dojeti, da bo čez nekaj dni bolje. Če bi lahko, bi nase prevzel njegov bol. Vendar tako razmišlja in čuti verjetno vsak starš, ko mu otrok zboli, kaj o tem sploh pišem. Tolažim pa se, da bo tudi to minilo. Zdaj imamo že nekaj izkušenj s tem. A še vedno se ne morem sprijazniti, da ko sva vpisala otroka v vrtec, da sva sklenila naročnino na viruse in bakterije. To je baje v drobnem tisku vpisnice.

Otrok je zaradi bolečin, ki trajajo in zaradi katerih ne je ter komaj kaj popije, tečen in danes zjutraj sem mu začel presedati. Potiskal in podil me je stran. Žena me je tolažila, naj si tega ne jemljem k srcu. Razumem, seveda, mi je pa pri srcu težko. Če pa pomislim, kakšno obupno strategijo z grožnjo sem ubral včeraj zvečer, da če ne spije zdravilo, da mu v smeti zavržem igračo, in sem pri malemu, ki je še močneje jokal, sprožil refleks bruhanja, ko se je njegova igrača znašla v smeteh, pa si drugega ne zaslužim. Po tej kalvariji je rezultat takšen, da simptomi bolezni še vedno trajajo, mali trpi in ne more jesti, zdravilo še naprej odklanja in jaz sem mu zgolj pridelal travmo. Bravo ati, super ati, za en drek sem izpeljal poskus, da bi mali zaužil zdravilo, ki bi mu pomagalo pri bolečinah. Vse, kar sem naredil, je še več bolečine, kot da prvotna ne bi bila že dovolj huda. Ah, samo da bo spet zdrav.