#september03 2022, sobota

Vso poletje sem v ozadju premleval možnosti in ko je prišel čas za to, odlašal, da bi odtekel enega ali v najbolj skritih željah celo dva od treh še nepretečenih tur za letos, preden pride jesen in za njo zima. Prejšnjo nedeljo mi je, ko je tudi sobota spodletela v tem oziru, uspel narediti preboj in danes, kot v najbolj norih sanjah, zgolj šesti dan od pretečenih 41 km še 40 km. Za nameček je bil današnji povprečen tempo izjemno dober za trening, še hitrejši od tistega s prejšnje nedelje. Zdaj mi kot še neodkljukana razdalja letos v intervalu 1-42 km ostaja samo še 39 km (pa tista najlažja 1 km ter 3 km), za sladico, da zadržim kondicijo, in seveda še preprosti vsakotedenski polmaratonski krogi, ki jih pa zmorem odsekati kot sprostitev in brez krepčila in jih ne jemljem kot posebej težko nalogo.

Ponosen sem nase, da sem v zadnjem tednu naredil tako veliko delo brez nekih posledic na telesu ali psihi. Nihče, ki me vidi, ne more posumiti, da sem spet odtekel skoraj maraton, ker me enostavno nič ne boli in sem sposoben normalnega funkcioniranja, kot da se ni nič zgodilo. Tako recimo niti žena doma ni vedela, da je za menoj 40 km in ne klasičnih 21, ko sem srkal jutranjo kavo. O tem se je seznanila šele po ogledu moje objave na socialnem omrežju. Pa pohvaliti se moram, da se tako dobro znam rehabilitirati še isti dan po turi pa da tudi med takšnim tekom, kot sta bila tadva iz prejšnjega tedna in danes, ni bilo neke posebne krize, ki jo stroka imenuje maratonski zid. Lahko bi celo pomislil, da je morda to znak, da se lahko začnem preizkušati še na daljših razdaljah od maratonske. Vendar ne vem, če imam kaj več apetitov. Niti na Ljubljanski maraton ne bom šel, ker je moj cilj dosti teči in doma istočasno funkcionirati kot družinski človek. Ne rabim dokazovanja v Ljubljani, zaradi katerega bi se moral odreči eni od nedelj z domačimi. Ko pa bo mali toliko zrasel, da bo to tudi zanj dogodek, pa z veseljem opravimo skupni izlet v Ljubljano.