#september01 2022, četrtek

Po svoje se je ta dan, ki je bil tako obetaven, končeval slabo.

Mali je doma izživljal razdražljivost. Prvi dan novega vrtčevskega leta je očitno prinesel preveč sprememb, pa je izbruhnilo v varnem okolju doma.

Potem je padel. Na asfaltu. Z glavo je butnil ob tla, da sem slišal udarec. Grozno. Gledal je nazaj za Čapijem, ko je tekel naprej in se zapletel sam v svoje noge. Buška na čelu, da te kap.

Ko se je otrok pomiril in mu je moja žena že drugič nanesla centimeter debelo plast margarine na udarnino, se je pes naganjal za žogo. Enkrat pes močno zacvili, potem pa joka in se grize in liže in valja. Žena je rekla, da je videla, kako se je prekopicnil prek žoge in si stisnil tačko. Zdaj planta. To morda pomeni, da ni zlom. Morda je bil izvin, morda natrgane kite. Nekaj časa ne bo sposoben z mano teči. Upam, da ni kaj hujšega in da se mu poškodba ne bo ponavljala. Škoda bi bilo, ker sva komaj začela tekati, pa bi bil lahko to že konec najine skupne dejavnosti.

Potem pred spanjem pa sem želel nastaviti tekalno stezo. Trak na njej, ki bipotem tekel bolj v ravni liniji. Pa sem najprej šraufal in brezveze odšraufal masko, potem iskal šraufe, ki sem jih vmes izgubil. Pa nazaj zašraufal in potem talent povsem razštelal linijo traku. Zdaj se mi je odvijal v levo, potem v desno, potem je bil premalo napet, potem preveč. Dve uri sem se zajebaval. Pa ne vem, če sem uspel povrniti v prvotno stanje. Če ne bo ok, bom kar poklical servis, naj pridejo in poriktajo, bom raje plačal kot pa ponovno izgubljal živce.

Skratka, v teh pogledih slab dan.