#avgust29 2022, ponedeljek

Vso poletje sem načrtoval eno daljšo turo med 39 in 41 km. Prepričan sem bil, da mi bo v juliju, še preden odidemo na morje, uspelo preteči takšno razdaljo v kosu, da naredim potrebno kljukico na Leonovi tekaški lestvici 2022. Občasno sem celo fantaziral, da bi opravil kar z dvema takšnima turama, z eno v juliju in z drugo v avgustu. Sprva, ko so bile prilike za ta izziv, se mi morda ni najbolj ljubilo ali pa nisem bil razpoložen, potem pa sem, ko je končno prišel moj dvotedenski letni dopust konec julija in sem bil prvi teden dopusta doma, zbolel za covid-19. Že drugič v roku 9 mesecev. Moj prvoten plan po teku na dolge razdalje se je sesul. Pojavili so se tudi pomisleki, kakšne posledice bo covid pustil na moje zdravje in fizične sposobnosti. Ko sem se pa bo prestani bolezni začel sestavljati nazaj, mi je crknila še tekaška ura. Skoraj tri tedne je trajalo, da sem prišel do nove nadomestne. In tako sta dva meseca, ki se slišita za dolgo obdobje, skoraj minila. Čeprav sem v tem obdobju dosti tekel, pa ni bilo opravljenega tistega glavnega, kljukica pri najdaljših izzivih. Je prišel zadnji vikend, z njim pa razočaranje, da nisem opravil z zadanim, a glavo sem že nekaj dni prej pripravljal, da bom zadnjo soboto v avgustu pač zgodaj zjutraj namenil za ta daljši tek, da pomirim nemir v sebi. Čeprav je do konca leta teoretično še dovolj mesecev za dosego svojega letnega tekaškega cilja, pa je zelo pomembno v psihološkem smislu, da eno takšno veliko nalogo opravim zdaj, preden preidemo v zadnjo tretjino leta. Vseeno po takšnem daljšem teku telo potrebuje malo več časa, da si opomore tako fizično kot mentalno in bi bilo izredno naporno v zadnjih mesecih stiskati vse tri daljše teke. Upoštevati tudi moramo, da bo jeseni čas prehladov in gripe, zadnja leta je najbolj kritičen zlasti november in statistično takrat delam najmanj kilometrov. Vrtec in prtljaga v obliki virusov in bacilov, ki jih mali prinese domov, naredijo svoje, na to je potrebno računati. Do novembra je potrebno opraviti z glavnino vmesnih ciljev, sicer je načrt ogrožen. Če bi z eno takšno turo že opravil pred septembrom, bo potem nepredstavljivo lažje. In prišla je zadnja avgustovska sobota, pa ko sem vstal sredi noči, je vstal tudi mali. Sem šel spat nazaj še za eno uro in ko sem vstal in se uredil, sem šel nazaj v posteljo. Bolela me je glava, telesno sem bil utrujen, izžet, psihično na tleh. Nisem bil sposoben premagati telesne ovire. Ko je žena vstala, me je vprašala, ali sem bolan. To je zadalo še en žebelj v mojo krsto. Spil sem kavo in se vrnil nazaj v posteljo. Zbudil sem se okrog pol desetih dopoldne, ko me je na opravke opozoril telefon. Zavel sem se, da bi v tem času opravil s tekaško nalogo, tudi če bi startal pozneje od načrtovane ure. Škoda mi je bilo, da sem zapravil še eno priložnost za daljšo turo. Razmišljal sem, ali se je naj lotim na večer, malo na silo, na pogon jeze. Pa dobro, da sem to misel opustil, ker zvečer so pa nastopile nevihte. Sem pa imel zadnji poskus v nedeljo. Sredi noči sem vstal in vse je šlo kot po regelcih. le vreme me je skrbelo, ker so nekatere napovedi za naslednje ure napovedovale možnosti za močnejše nevihte. Vendar se je vreme stabiliziralo, jaz pa sem nalogo priprave na ta tek v psihološkem smislu opravil vzorno. Tudi kar se tiče samega tek. Opravil sem nalogo in da bo naslednjič lažje, sem zdaj opravil z najtežjo še preostalo. Rešil sem poletje in ko sem prišel domov, sem se ženi in malemu zahvalil, da sta mi to omogočila. Žena ni razumela, zakaj se ji zahvaljujem. Jaz pa vem, da sem s tem rešil svoj celoletni načrt in premagal vse notranje ovire, da mi je po tolikšnem času spet uspelo. Pa ker je bil tek tako šolsko dober, brez krize, ki se imenuje maratonski zid, sem zdaj pridobil potrebno samozavest, ki jo je radenski maraton nekoliko načel. Zdaj tudi vem, da sem spet sposoben. In še dodatno zadovoljstvo je v tem, da sem v nedeljo čez dan lahko ves dan normalno funkcioniral. Ni bilo glavobola, ki pogosto pride za daljšo turo, lahko sem z malim skakal po trampolinu, tekal z njim za psom in zvečer z malim skakal sonožno na kup zemlje in z njega. To, da se telo tako hitro po takšnem vsaj v teoriji naporu zmore opomoči brez nekega počitka, si štejem za uspeh. Kdor me je tega dne videl, po mojem počutju in funkcioniranju ni mogel znati, da sem pred tem že opravil skoraj z maratonom.