#avgust25 2022, četrtek

V zadnjih dneh sem naletel na dva mojstra, med seboj se ne poznata, vsak dejaven na svojem poklicnem področju, ki sta si prišla izposojat orodje za delo. Nepojmljivo mi je, da doma nimajo takšnega orodja, pa se ukvarjajo z dejavnostjo, kjer sodi zraven vsaj neko osnovno orodje. Jaz si načrtno in postopno nabavljam delovno orodje, pa ga bolj malo rabim. Vendar si želim biti glede tega samooskrben. Če se le da, si orodja ne vzamem niti iz očetove delavnice. Ponosen sem, da sem se pred leti začel načrtno opremljati z delovnimi pripomočki za domačo delavnico in da to postopoma nadgrajujem, koliko mi pač družinski budget dopušča. Biti socialni delavec ni prav možača postava, imeti doma pravo "šker", pa temu klišeju pritrjuje. Oče mi venomer govori, da to že ima(mo), da mi ne bi bilo treba kupovati. Vendar kar je moje, je moje in občutek, da je moje, me zadovoljuje. Držim se načela, da je to dobro pretopljen denar. Z orodjem v domači delavnici se na nek način počutim bolj moškega, kar mi služba odkrito rečeno ne omogoča. V moji zbirki manjka sicer še dosti po moji oceni za vsak slučaj nujno potrebnega orodja, vendar bom nabavljal, sproti in počasi kot do sedaj, kot pač razmere dopuščajo, vendar bom imel in bo moje. Ne bom si hodil sposojat nekaj, kar pač nekajkrat letno rabim. Če tu in tam rabim, moram imeti to tam pospravljeno, da se zna, kje vzeti in stvar urediti. Seveda zato ne bom nikoli mogel voziti kaj drugega od starejšega modela avtomobila nižjega srednjega razreda in le redko si bomo lahko privoščili letovanje, ki je več kot trizvezdično, saj tudi nabava orodja ima svojo ceno.