#avgust17 2022, sreda

Nesel sem ga po poti, kjer so luknje, ker luknje so njegova strast. Ni govoril, ni odgovarjal na moje pripovedovanje, medtem ko sem hodil. Stiskal je glavo na mojo levo ramo in jaz sem ga še bolj trdno stiskal k sebi. Čutil sem, da v tem trenutku potrebuje samo to mojo bližino. V nekem trenutku sem ga vprašal, ali spi, ker mi je bilo čudo, da je tako tiho in pri miru. Odgovoril je, da bo Čapi vesel, ko pride Bani domov. Ja, seveda te bo vesel in mahal bo z repom, sem mu odgovoril. Spet ni več govoril in jaz sem blebetal, da bi naju ne obšla žalost tišine, ko se bova poslovila. Na klopi sem mu pomagal sezuti sandale in obuti čevlje. V nahrbtnik, ki mu visi z obešalnika, sem pospravil rezervna oblačila. Objela sva se, dal mi je poljub in je šel. Prvi je bil v igralnici. Prvi, ker ima to smolo, da sta oba starša redno zaposlena, če se temu reče smola. In smolo, ker ga v vrtec zaradi različnih okoliščin ne more peljati nobena babica in noben dedek. Zato je med prvimi, ko ni prvi, in med zadnjimi, ki grejo domov.

Stal je na terasi in mi mahal v slovo. Začutil sem žalost, ko sem odhajal in ga spodbujal, da naj izkoristi dan za uživanje v igri in v družbi otrok. Še vedno mi je mahal in še vedno je stal na istem mestu. Mučen je bil trenutek, ko se več nisem smel obrniti. Še enkrat bi se obrnil in mu pomahal, pa bi sprožil jok. Nisem mu smel tega narediti. Ati pride, ko končam s službo. In potem bova šla domov k Čapiju, ki je vesel, ko pride Bani domov.

Ah, kaj se plete v tej mali glavici in kako predeluje čustvene stiske, ki so kot vihar?