#avgust16 2022, torek

Minuli podaljšani vikend smo izkoristili za družinski izlet in obisk sorodnikov v Ljubljani. Ko sem se sprehajal po Tivoliju, sem premišljeval, ali je res to ta opevani Tivoli. Ne spomnim se, da bi ga v letih študija v prestolnici kdaj obiskal. Ljubljančani, ne zamerite mi, vendar je to daleč od tistega, kar meni dajejo domače stranpoti med njivami in gozdovi. Doma lahko pretečem več kot deset kilometrov, pa ne srečam človeka. Tukaj v Tivoliju pa je vse to nagneteno in za moj okus umetno. Ko na domačih tleh tu in tam srečam kakšnega sprehajalca, ga pozdravim in dobim odzdrav nazaj, čeprav se ne poznava. Še bolj vesel si, če naletiš na tekača. Kot zadnjič zgodaj zjutraj v Radencih, že na daleč sva eden drugemu mahala, vsak na svoji strani ceste, pa oba neznanca. V dosti manj osebnem Tivoliju si tega doživetja ne predstavljam. Tu doma se lahko skrijem pred svetom, lahko se nenazadnje tudi ustavim sredi poljske poti in si odpnem hlače ter v miru opravim potrebo.

V Ljubljani me moti še nekaj. Ko sem parkiral pred stanovanjskim blokom, sem moral dobiti listič z obvestilom, da sem gost v stanovanju tega bloka. Listič gostitelja je dovolilnica, da je lahko avto tukaj parkiran in garancija, da mi ga namerno ne poškodujejo. Ko sem se ozrl po parkirišču, so avtomobili zaparkirani in za vetrobranskim steklom opremljeni s kontaktnimi telefonskimi številkami, da v primeru potrebe umaknejo vozilo. Gužva, ki je meni zlo. Jaz, ki sem bolj samotar, ljubim mir, zasebnost in oddaljenost. Težko bi se privadil življenja v Ljubljani.