#avgust12 2022, petek

Gledam skozi okno pisarne. Parkira sodelavka, že starejša generacija. Ne poznam je. K nam je morala priti verjetno v zadnjih mesecih. Dosti nas je in fluktuacija je velikem kolektivu normalno prisotna. Ljudje prihajajo, odhajajo, pa v različnih službah delujemo za isti namen, zatopljeni v svoje procese dela. Tolikšna dinamika onemogoča, da bi se poznali. Včasih mi je malo nerodno, če me kdo vpraša, ali poznam to ali onega, ki naj bi delal v isti firmi. Za to gospo na videz zdaj poznam, ker jo vsak dan vidim, da parkira avto. Pride za mano v službo, ko sem že za svojim računalnikom. Njen avto je spodoben in vedno čist. Vidi se, da je naučena spoštovani svojo lastnino. Jaz sem še daleč od te vrednote, če primerjam svoj odnos do čistoče svojega avtomobila. Ampak nekaj je, kar mi je potem hecno. Ko parkira in se namenja do štemplarce, se nekje na poti ustavi in gre nazaj k avtu preverjat, ali ga je zaklenila. Kasneje vidim, da isto naredi še eden od sodelavcev. Redko kdo od nas vozi avto, ki bi sodil v cenovno visok razred, da bi se ga prav na tem mestu bal pustiti odklenjenega. To parkirišče je namenjeno samo zaposleni v naši firmi. Pomislim, da če bi svojega po pomoti pozabil odklenjenega in bi ravno v moj star model megana želel kdo nevabljen vstopiti, itak ne bi imel česa vzeti. No, lahko bi si prilastil otroški varnostni sedež, to bi bila pa tudi največja možna odtujitev blaga. Hecno, da smo tako paranoidni glede zaklepanja avtomobila.