#avgust11 2022, četrtek

Dva dneva nazaj sem se doma s kolesom zaletel v kovinsko žico, ki povezuje trsje na domačih vinskih brajdah. Na čelu imam večjo krvavo odrgnino in na nosu na mestu za odlaganje očal ureznino. Kaj sem počel? Za otrokom na poganjalcu sem kričal, naj ne zavija med brajde zaradi potegnjenih žic, ki jih zlahka spregledaš, pa sem se sam, ko sem v afektu zapeljal za njim, s čelom in vso silo zaletel v eno od njih. Kolo je zletelo v eno smer, očala v drugo. Vnaprej, če sem si polomil očala, sem preklinjal situacijo, potem sem po tihem preklinjal, če bom zaradi tega moral še na urgenco. Na srečo sem lahko odrgnino in ureznino samo spral z vodo in si krvaveči rani zalepil s hanzaplastom. Za malega je bil to praktični prikaz, kaj se lahko zgodi.

Ti dnevi niso moji. Imam tekaško uro na servisu, po lastni krivdi bi skoraj z avtom zgazil kolesarja, potem pa se mi včeraj še tekalna steza ni hotela prižgati. Sem pomislil, da je še ona v okvari. Skoraj sem že obupal, pa je na srečo šlo zgolj za varovalko v električni omarici. Pa skoraj en mesec je že od moje druge okužbe s SARS-CoV-2, pa še vedno kašljam kot nor. Jebeni virus, do covida skoraj nisem poznal kašlja, a zdaj trpim napade kot kak dolgoletni strastni kadilec ob svojih jutrih, ki se pride reklat v kopalnico.