#avgust09 2022, torek

Po tem, ko sem preživel dvotedenski dopust, sem se vrnil v stare tirnice. Traja, da se navadiš. Tako kot pri teku, najprej steče le s težavo in s prisilo, vsak korak je trd, potem pa gre kar samo od sebe, vsaj dokler te ne zadene kriza. Zdi se mi to lepa prispodoba z vsakdanjim življenjem. In v tem obdobju po tem največjem dopustu v letu, ki doleti delavca, cela dva tedna stran od službe, sem zdaj razštelan, ker se ne odpravljam spat pravočasno, ob uri, kot sem to pridno počel pred nastopom tega dopusta. Včeraj me je že tako pobralo, da sem se počutil, kot da bi bil nekje v daljavi in nemo opazoval dogajanje. Odzival sem se, ampak ne prisotno. Na sprehodu sem bil tu ampak stran. Odmaknjen. Nisem zmogel več. Vse je bilo napor. Vse je bila samo ena velika utrujenost, ki zadane tudi psiho. Bil sem telo brez duha. Pomislil sem, da si lahko depresiven zaradi pomanjkanja spanja. Spozabil sem se, kako pomembna je energija in upravljanje z njo. Ne smem jo več polivati naokrog. Računati moram z njo, ravnati z energijo tako, da zdržim ves dan. Da ostanem vključen, da se ne ugasnem, ko bi moral delovati. Ker nisem sam. Je vsaj še nekdo, ki me potrebuje, zato je moja odrasla dolžnost, da s svojo energijo ravnam odgovorno in varčno.