#avgust03 2022, sreda

Še preden je sonce vzšlo sem bil nekje na polovici svojega jutranjega teka. V tistem trenutku sem bil na poljski poti, vseokrog mene so bile njive. Glavo sem med tekom po poti obrnil v levo in se zazrl v poslopje šole v daljavi. V vidnem polju sem zaznal, kako se premikam, kako oddaljene stvari stojijo kljub temu pri miru in tiste v bližini kako ostajajo za mano, kako se vsebina v tem delu vidnega polja hitro spreminja. Zaznal sem se v gibanju, zavestno, kot da bi bil izven sebe in občudoval to zmožnost, da se gibam. Ja, to akcijo, te premike ustvarjam jaz. Zdelo se mi je, da imam hitrost, čeprav tempo v resnici ni bil hiter. Zavedal sem se, da imam zdaj to danost, ki jo uživam že toliko let in da bom to sposobnost enkrat izgubil. Upam, da še dolgo ne. V tem zgodnjem jutru sem tako začutil posebno spoštljivost do narave nasploh okrog mene, sveta in sebe v njem kot akterja, ki v tem trenutku deluje, ko se bo dan šele pričel prebujati.