#julij22 2022, petek

Mali je najavil, da nam pokaže, “kako tista formula gre”. Stopil je na drugo stran dvorišča, nisem ga jemal resno. Neštetokrat prej sem ga posajal na to vozilo na pedala, pa je vsakič opustil idejo, ko se je bilo potrebno potruditi in spraviti vozilo z lastnimi nogami s potiskom na pedala v tek in potem kinetično energijo dodajati z menjavanjem sile izmenično z eno potem takoj z drugo nogo. Eno dva ali tri dni nazaj je tako uspel speljati tricikel, ki je po teži lažji. Ma to so za očeta, ki je zrastel na peciklu, solze sreče v očeh. Pogruntal je, ko sem ga pustil pri miru. Priznam pa, da sem to formulo, ki jo je prejel kot darilo od dedija, nalašč ves ta čas nastavljal v njegovo vidno polje, da bi ga nekoč kot danes zamikalo.

Drugi vrhunec dneva je kilometrski sprehod na fleksi povodcu s psom. To popoldne sem ga preklel in mu obljubil, da mu otroško norčavost izbijem z načrtnim utrujanjem. Napovedal sem mu, da bo danes z mano tekel dlje kot ponavadi pa da ga utrudim, da ne bo mogel več niti pomisliti na naslednjo pizdarijo. V isti minuti mi je namreč ukradel prepovedan čevelj, pojedel del podloge za plažo in se mi pred nosom poscal v garažo. Napovedal sem mu, da ga bom obdelal. Pa sva nekaj ur pozneje dejansko šla. Šel je tako dobro ob meni, da sem med njivami začutil nirvano. En kilometer v eno smer, ker je bilo tako kul in potem nazaj tek, isto super. Brez nacukavanja ali spodbud. V tišini sva to opravila. Ponosen sem, sem mu povedal.