#julij13 2022, sreda

Kaj sem iz svojega življenja naredil? Ko gledam vrstnike v svojih hišah, z dobrimi avti in potem še navzven delujejo, kot da res obvladujejo življenje v tem dinamičnem svetu, se počutim malo retardirano, da svoji družini nisem omogočil te izkušnje, da bi imeli svojo hišo. Ko po dolgih letih srečam kakšnega znanca, me ta povpraša, kje zdaj živim. Kje živim? Tam, kjer sem vedno, pri staremu. Zdi se mi, da se moram v takšnem pogovoru opravičevati, zakaj da nisem s svojo družino krenil na pot gradnje individualnega doma, majhne tipske montažne hiške v nekem strnjenem naselju, ki je prijazno otrokom in je služba na dosegu hoje. Kar manj vreden postaneš, ker živiš pod isto streho s prvo in celo drugo generacijami prednikov.

Vozim star avto, ki je običajno umazan. Moj renault je v mojem odnosu zgolj prevozno sredstvo od doma do službe in nazaj, občasno pa še za opravke po trgovinah, če mi slučajno kaj ne uspe nabaviti prek spleta. Nisem tisti tip moškega, ki bi se slinil nad lepotnimi okraski za avto ali ki bi nedeljsko popoldne namenil poliranju in sesanju jeklenega konjička. Moj renault je moja mula in noben konj. Bemtim pa vsakič, ko kaj na njem crkuje ali ne deluje, kot bi moralo in se vsakič znova zaklem, da naslednjič kupim nov avto, da bo vsaj za čas garancije mir in naj bi delovalo vse kot je treba.

Ko se tolažim, da je meni družina na prvem mestu, me trmarjenje pri malemu spravi na rob. Živce tolažim s pivom in zadnje čase se mi zdi, da drugega ne počnem kot redarim na domačem dvorišču. Ker če psa in otroka za hip pustim sama, sta že skupaj na tleh. Pes igraje napada malega, ga grizlja in kremplja, skače nanj, čeprav to prepovedujem, mali pa se histerično dere in joka. Ko ju spravim narazen, se zgodba ponovi in mali se smeje in že spet draži psa. In moji živci so na trnih, ker čakam, kdaj bom moral spet poseči in preprečiti incident. Od prihoda domov iz službe, ki ni nekaj, s čimer bi se lahko posebej bahal, do poznega večera je dnevno na sporedu eno samo pogajanje. In potem moram še groziti, da bom metal igračke v koš, če me zdaj ne bo ubogal. Glede na izkazano mislim, da bo moj mali policijski pogajalec. Policijski, ker bo uresničil moje neuresničljive fantazije postati policaj, in pogajalec, ker to obvlada v nulo, pa še ni star tri leta.

In potem gledam vrstnike v tipskih hišicah z urejeno zelenico, ki ni grabasta kot naša doma, pogosto imajo že več kot samo enega otroka, vozijo avto višjega cenovnega razreda, v službo hodijo v srajci, doma jih čaka disciplinaran pes, kuhajo z nasmeškom na obrazu z levo roko, pražijo na žaru in vse postorijo, čeprav so stalno po izletih. Včasih se mi zdi, da res ne obvladujem svoje življenje. Zadnji dnevi so res takšni, pa ni neke posebne zunanje okoliščine za to, da bi imel razlog.