#julij11 2022, ponedeljek

Vsake toliko pogledam na spletne strani, kjer objavljajo prosta delovna mesta, za slučaj, če bi našel primernejšo zaposlitev. Vsakič znova ugotovim, da ni nič pametnega zame. Največkrat nisem kvalificiran za delo, ki ga ponujajo, ker je potrebno specialno znanje, diagonalno nasprotno mojemu, ali pa gre za delo, s katerim bi že vnaprej prostovoljno sprejel pozicijo sužnja in s poštenim delom ne bi mogel preživeti. Sprašujem se, kje zaboga je potem tolikšno pomanjkanje delovne sile ali pa kako zaboga je tako malo brezposelnih oziroma kako so si vsi občani ostali našli sebi primerne službe.

Vsako normalno jutro ne samo da tečem, vedno bolj postajam tudi pobiralec pasjih drekov z vrečko na rokah. Pobiram jih iz pesjaka, pobiram z zelenice. Nič mi ne smrdi. Morda me je utrdilo redno menjavanje otroških plenic ali pa prebolela korona, da ne vonjam (smradu), kot bi bilo treba. Lahko pa je ta pokončnost pri prijemanju sranja v svoje roke prišla z leti in se človek, ki počasi tone proti štiridesetih, sprijazni, da je drek v rokah še najmanjše sranje, ki človeka doleti v njegovem življenju.

Trajniki in stroški se povečujejo, strah me je pogledati na trr. Tolažim se, da bo v naslednjih mesecih še huje, da je lahko še slabše in upe polagam v državo, da nam podeli kakšno subvencijo ali nam dvigne plače. Dvigu plač, da bomo lahko živeli, bo sledil val podražitve storitvene dejavnosti in mi delovna sila si bomo zmogli privoščiti še manj kot si lahko danes. Verjetno bo edini izhod iz tega pok balona, ki prinese recesijo.