#julj06 2022, sreda

Doživel sem tisto hudo, ko otroka pustiš v vrtcu in neutolažljivo joka za tabo. To se ni zgodilo verjetno že več kot leto dni. Kruti svet socializacije ali pač kapitalizma, ker moramo vsi na delo, da preživimo, je prišel danes do živega mojemu najdražjemu bitju. Ne gre drugače, ati mora v službo. Drugi časi so, kot smo jih živeli mi, da so nas pazile babice ali pa je lahko bila mati doma, oče pa je služil denar in se vračal v družinsko gnezdo. Vseeno menim, da je za življenje in razvoj osebnosti otroka bolje, da je tam v vrtcu, navkljub tej stiski ob ločitvi. Je več plusov kot minusov. Jaz se lahko tako tolažim, čeprav mi je hudo gledati jokajočega otroka. Vem pa tudi, da se mali ne more s tem tolažiti, ker še nima razvitih ustreznih kognitivnih pripomočkov za to. In bega me, zakaj je ta stiska prav zdaj pri malemu udarila na plan.

Če se ozrem vase, prepoznavam, da sem iz tistega obdobja, ko so me pazili doma, namesto da bi bil v varstvu in vzgoji v vrtcu, pa z vsem spoštovanjem do teh oseb, ki so to počeli in istočasno skrbeli za gospodinjstvo, razvil kar nekaj fiksacij in bremen, ki jih nosim sedaj s seboj in posledic katerih skušam zmanjševati, pa mi to dostikrat zdaj spodleti. Počutim se kar malo zabremzan, ker je tako bilo v tistem mojem predšolskem obdobju, v katerem je bila varnost in poslušnost na prvem mestu, dosti družbenih veščin pa nisem imel prilik razvijati.