#julij05 2022, torek

Že dolgo ni name naredila močan vtis knjiga kot od Ferija Lainščka Strah za metulje v nevihti. Pretreslo me je. Jebemti, to je dobra zgodba. Pa ne gre za zgodbo, ampak za tisto praznino, s katero ne veš, kaj zdaj z njo, ko se knjiga konča. Podoben občutek, kot po kakšnem res dobrem filmu, ki te na koncu, vsaj zdi se ti, spremeni. Pa ko sem jo začel poslušati, ker sem letos mahnjen na zvočne knjige, se mi ni zdela obetavna in sem se moral prisiliti, da sem jo sprejel za sopotnico na svojih vsakodnevnih tekih. Zdaj proti koncu pa nisem mogel več dati na pavzo. In kar naenkrat se je končala, jaz pa zdaj gledam skozi okno in razmišljam o življenju. Jebemti.

V ta dan sem se zbudil iz čudnih sanj. Pred seboj sem imel v sanjah pogodbo, takšno za delovno razmerje. Vsebine točno nisem preletel, vendar sem podpisoval pogodbo za igranje pri Nogometni šoli Mura. Vmes sem celo pomislil, pa kako to da hočejo mene, ko pa nimam veščin in talenta za nogomet, zdaj pa da bom igral v prvi ligi. Sem res na kakšnem drugem področju toliko dober, da so moje pomanjkljivosti za nogomet obrobne? Skrbelo me je, kako bom kompenziral svoj manko, da se ne osmešim na treningih in na tekmah. Potem sem pomislil, da podpisujem pogodbo za vratarja tega kluba. In moja naslednja misel je bila, kako bom prenašal nabijanje nogometne žoge v svoje telo, kako jo bom s svojim telesom zavestno prestregal, pa da bo kakšna priletela z močnim šutom tudi v glavo. In da se mi bo ziher zgodilo, da bomo streljali penale, pa se bom kot vratar metal za gledalce sramotno k drugi štangi, ko bo strelec žogo brcnil v nasprotno. Ampak spoznanje, da si me želijo v klubu, je premagalo moj skepticizem, da nisem iz pravega testa, da bi se šel tega. Iz tega zosa, v katerega sem se potapljal samo zaradi tega, ker se mi je zdela ponudba fina, sem se zbudil omotičen in spoznal, da je bolje iti tekat, čeprav čutim pomanjkanje spanja in da me je jutranji tek odrešil more, ki bi sledila podpisu te pogodbe. Čudno, da v sanjah nisem pomisli, da sem prestar za nogometno kariero poklicnega igralca.

Po teku pa sem spoznal, da sem se, odkar smo k hiši pripeljali Čapija, prelevil v pobiralca pasjega dreka. Še eno spoznanje dneva, še preden se je ta dodobra začel. Preveč vsega naenkrat, pa še dreka sem se navadil pobirati lastnoročno z vrečko na rokah. Jebemti še enkrat.