#julij04 2022, ponedeljek

Prebiram osmrtnice, ker je to posredno tudi del mojega posla, naj se sliši še tako čudno. Nenavadno je samo zato, ker se delamo, kot da ta dogodek v življenju v resnici ne bi obstajal. Čeprav so vse zgodbe, ki se zaključijo, žalostne, pa me stisne v prsih, ko je zagledati ali slišati osmrtnico rajnkega, ki glede na doživeto starost še ne bi smel umreti. Včasih si vzamem čas, da pobrskam po pokojnikovem profilu na socialnem omrežju. Kot da bi mu s tem dal potrditev, da je bil eden med vsemi nami še živimi. Tudi danes sem to storil za nekim nesrečnikom in zdaj mi je še bolj hudo. Umrli je svoje življenje končal na tragičen način, kar se lahko zgodi vsakemu od nas kadarkoli. Živel je svoje življenje in imel je družino, bil je mojih let. Nisem ga poznal, prihajal pa je iz naše regije, zato za umrlim po svoje žalujem. Ni prvi, pri katerem čutim posebno žalost, čeprav je zame ostal do kraja neznanec. Nekako sočustvujem in hudo mi je za družino, ki je ostala za njim, ko gledam njegove objave na facebooku. Bojim se, da bi se isto zgodilo kdaj meni. Po vsaki smrti človeka ostaja pri nas še živih nekakšen občutek krivde, ker smo ostali živi in ker pozabljamo, da smo vsak trenutek minljivi. Pri tem si znova, kot že dostikrat, obljubljam, da bom živel bolj zavestno in čuječe ter dal svojim vedeti, da so mi do kraja dragi in mi pomenijo vse. V resnici pa jim tega ne znam pokazati. Kar na jok mi gre, ko se spet zavem, da imam vse, ker imam družino. Ni samoumevno.