#junij18 2022, sobota

S pomola, ko je sonce zahajalo, sem malemu kazal na stavbo z rumenim pročeljem, oddaljeni kakšnih dvesto metrov zračne razdalje. Pred skoraj tremi leti sem bil v njej operiran. Bolnišnica Valdoltra. Mali je takrat bil še v maternici, slaba dva meseca pred porodom. In od takrat pa do zdaj se je zgodil vesoljski premik v mojem življenju. Niti tri leta še ni. Po tej operaciji sem začel tudi teči vsak dan, pa to je še najmanjša sprememba.

Zdaj sem tu z družino in se spominjam, da preden so mi dali narkozo, sem se v mislih za vsak slučaj poslavljal od bodoče žene in še nerojenega otroka. Ker je v meni malo drame, je v mojem scenariju obstajala tudi možnost, da se ne prebudim nikoli več. Kaj pa veš, do kakšnih zapletov lahko pride, pa v celoti si izven kontrole, predan drugim v roke.

Na Valdotro me je spomnil glasen zvok pava, ki se je slišal s tiste strani obale. Rad bi ga pokazal malemu. Kot da bi se dogajalo včeraj, so živi moji občutki od takrat. Kdo ve, kaj bo spet čez skoraj tri leta. Malo me je strah, če se bo spet toliko dogajalo in v tem času se lahko toliko zgodi. Tudi takrat sem bil tam v poletnem času. Pomislil sem, da so drugi na dopustu in se sproščajo, a jaz se prebijam čez pomembno prelomnico, ki me bonaslednja dva meseca prisilno spravila na bolniško dopust.

Zdaj sem pa na srečo na tisti drugi strani, med tistimi, ki počitnikujejo in se samo navzven brez bolnišničnih skrbi ozirajo po njenem pročelju.