#junij10 2022, petek

To deževno vreme mi jemlje energijo te dni in tako ga je do konca vzelo včeraj popoldne. Najedel sem se in medtem ko sta se žena in mali še pogajala za mizo, sem se brez besed omotičen, ko sem opral posodo in jedilni pribor, ki se več niso uporabljali, zleknil na hrbet na otroško igralno podlogo. Kot dva kupa igrač je tudi podloga še našla prostor v naši mini kuhinji. In hipoma sem moral zaspati. Po moje ni trajalo dosti, ko se mi je zdelo, kot da v daljavi slišim glasno klicanje “ati…ati…” in potem me je nekaj začelo močno tresati z malimi rokami na mojem trebuhu. Mali se je nasmehnil, ko me je uspel prebuditi.

Kasneje, ko sem imel s praznjenjem košev za smeti spet priliko stopiti ven na prosto, sem hipoma postal spet živ in boljšega razpoloženja. Začutil sem, kako telo prebuja energijo v sebi. Kot že mnogokrat doživeto, ostati znotraj hiše za zidovi sten, pa čeprav je vse ok, ne poživlja temveč uspava. Zdaj pa je tudi pravi čas leta, da smo lahko na srečo dosti zunaj. Le kaj, ko nas te dni vreme malo heca.