#junij02 2022, četrtek

Zadnjič, ko so nam pričeli odstranjevati ladijski pod, ki je bil na stenah hodnika hiše zabit vse od neverjetnega leta 1974, in tapison s stopnic, sem moral občasno na zrak, ker me je ob pogledu, kako se s sten ob tem kruši tudi omet, kako se potem vse kadi in se prah prenaša v druge prostore hiše, špikalo v možgane kot konica ostrega noža. Iz domovanja je dobesedno nastalo gradbišče. Saj vem, da se bo zadeva sanirala in da je bil že res skrajen čas, da se to uredi, pa da bo na koncu lepo in higienično, vendar me takšno stanje, ki ni urejeno, spravlja v nelagodje in anksioznost. Mojstri so zamujali z deli neverjetnih osem mesecev in vendar, čas je, da se zdaj to opravi, saj me je vsakič, ko sem hodil po zastarelem hodniku, že samo misel po nujni prenovi spravljala v slabo voljo To vmesno obdobje, ko se to dela, pa je psihično težko. Najraje bi bil, da bi se za čas teh del lahko preselili na drugo lokacijo in prišli nazaj, ko bi bilo vse že gotovo. Ampak v življenju ne gre to tako.