#maj29 2022, nedelja

Vzel sem si nekajminutno pavzo med likanjem gore opranega perila, ki se je ta teden nabrala iz kdovekje. Žena ta čas kuha nedeljsko kosilo, ki ga mi obedujemo navadno okrog petnajste ure, ko mali odkljuka popoldansko spanje. Ko ne bo tega njegovega popoldanskega spanca, bo gospodinjskih opravil še težje opraviti, razen če bo takrat spet še zrelejši in se bo zmogel dalj časa sam zamotiti, da starša opravita z nujno potrebnim.

Ta teden je bil zares mučen. V službi sem bil mrcvarjen, doma pa sva bila z malim skoraj tri dni sama. Čustveno naporno za oba naju z malim. Toda potem je prišla sobota, ko smo šli na dolgo pričakovano in zaradi epidemije že dvakrat prestavljeno poroko. Toda stvar se je zakomolicirala z Nolo. Njeno stanje je v treh dneh šlo do dna.

Okrog sedmih sem v soboto pritekel s svojega polmaratona, ko se naša Nola ni več premaknila s kamenja, na katerem je ležala. Vedel sem, da bo to konec, vendar konec je vedno brutalen in grd. Ali pustiš, da se lahko vleče še dneve in pri živem telesu razpada, medtem ko jo napadajo mrtvaške muhe, ali pa prevzameš breme odločitve, da se jo usmrti. V ozadju nekje pa tisto vprašanje, ali bi bilo smiselno poskusiti še z zdravljenjem in terapijo. Smrti pri hišnih ljubljenčkih so krute. Že spet se končuje z boleznijo. Ne moreš tega zraven gledati, ko vidiš, da žival trpi. V zadnjih nekaj letih sem bil zraven pri zadnjih trenutkih naše Kali, Džuendže in zdaj še Nole. Zdaj smo pa brez vsakršne živali pri hiši. Žival pa mora biti, ker kdor nima rad živali, nima rad ljudi. Nola, naša Nola.