#maj16 2022, ponedeljek

Pripeljala sva na dovoz in pilot za odpiranje dvoriščnih vrat ni opravil svoje funkcije. Pritisnil sem enkrat, dvakrat, nič, še tretjič za vsak slučaj. Isto brez želenega učinka. Utripala pa je signalna svetla lučka nad vrati, s čimer je opozarjala, da je sistem v motnjah.

Z malim že po poti z vrtca domov nisva kaj dosti verbalno komunicirala. Če pomislim nazaj, morda jaz bolj nisem bil pri pravi kot on. Morda se je že navlekel mojega počutja. Pomislil sem, da je morda lačen in žejen, ker je še nekaj žvečil v ustih, kot bi ga v vrtcu zmotil sredi popoldanske malice.

Vroče je že, ko prideva domov, vendar se nisem pizdil, ker vrata niso odpirala. Vedel sem, kaj storiti, da motnjo odpravim. Avto bom parkiral na zunanjem parkirišču in z malim bova šla po ključ za odpiranje elektronike na vratih. Videl sem, da sva sama doma, kajti nabiralnik je bil poln pošte. Za hip sem pomislil, da se ni kaj zgodilo dedku in je morda po kakšnem nesrečnem padcu v hiši na tleh čakajoč na prvega, ki pride domov. To se starejšim dosti godi. Vendar sem bil naslednji trenutek že v naslednji sceni. Mali se je zapičil v enega od daljincev za odpiranje. Teh imam milijon pod armaturko. Pol milijona za službo, pol milijona približno za doma. Mislim, da sem mu enega z zvijačo iztrgal iz rok, ko sva štartala s šolskega parkirišča. In zdaj je mali, medtem ko je del mojih misli bil pri matematičnem reševanju problema z dvoriščnimi vrati in del pri sceni z dedkom na tleh, je prasnil v neutolažljiv jok. Ranil sem ga direkt v srce, ko sem brez obotavljanja vzel enega od pilotov iz njegovih rokic.

Tekle so krokodilje solze. Vzel sem ga v naročje in sva šla iskat tisti prokleti ključ, s katerim bi odprla omarico dvoriščnih vrat. V tistem je kot rešitelj na dovoz pripeljal njegov dedi in je s svojim prihodom presekal napetost v ozračju. Mali se je pomiril. Medtem sem že spoznal, da doma ni pradeda, ki je torej glede na pošto v nabiralniku moral oditi že prej in vsaj ne leži nekje na tleh v hiši.