#maj11 2022, sreda

Tam od pol treh ponoči, ko sem šel na stranišče, nisem več strnjeno spal in sem se pogosto prebujal, kot je običajno takrat, ko žena sredi noči odide na službeno pot. Mali bo namreč prej ali slej spoznal, da je mama že odšla in bo najverjetneje jok, ker je ati (za zdaj) druga izbira in tako pač je normalno. Moja težava je, da sem zelo empatičen in da vso to njegovo stisko, ko se to zgodi, začutim globje kot bi bilo to družbeno sprejemljivo za očetovsko vlogo.

No, v glavnem, prebujal sem se, pa me to niti ne moti, ker zadnje čase hodim ob zgodnji uri spat in ta slabši zadnji del noči ne jemljem kot nekaj hudega, ampak si samo želim, da se najin dan z malim, ko mame ni, začne čim bolj mirno oziroma s čim manj joka in s čim manj čundri, ki kapljajo potem iz nosu, mu ga štopajo, da mali potem še bolj diha skozi usta.

Bistvo je, da me je v zadnjem delu te noči, mimogrede – mali se je prebudil nevznemirjen in joka skoraj ni bilo, tlačila mora. Bilo jih je več, so pa bili prisotni tudi paranormalni pojavi, upam, da samo v sanjah. Ne vem več točno, kaj, ampak več jih je bilo in potem, ko sem se serijsko prebujal in preveril vsakič malega, me je bilo malo strah. Hecno, ker se mi je zdelo, da so bile samo sanje, ampak tako živo je bilo, da me je bilo potem strah.