#maj06 2022, petek

Moje delo je takšne narave, da je včasih vso opravljeno delo zaman, ker upravičenec, še preden mu dokončno uredimo pomoč, umre. Včasih se to zgodi še isti dan, ko smo pričeli s postopkom ali naslednji dan. Takšna stvar boli. Nekaj ur dela gre tako hitro v nič, čeprav si hitel in žrtvoval kaj drugega tudi pomembnega za opraviti. in ti na mizi stojijo druge nujne zadeve V tem primeru nimaš nikjer konkretno opravljenega za pokazati ali ovrednotiti, po domače povedano zaračunati. Tudi v kvoto tvojega opravljenega ne gre. Najbolje je, da čim prej pozabiš na vse in se lotiš obveznosti, ki ti tudi zaradi tega stojijo še naprej. Najbolj pa me pri tem boli, da se lahko tudi “razčesneš”, kot pravimo v žargonu, pa je bil ves trud zaman. Saj vem, da je nekomu izkazan odnos in požrtvovalnost nekaj pomenil, sploh v obdobjih stiske, ki jo doživljajo, in saj zato sem pa socialni delavec, vendar tudi meni gledajo pod prste in na koncu, ko se polagajo računi, štejejo samo izkazi. Človek, ki umre med postopkom, je črno področje, ki ga moja delovna statistika ne zabeleži, takšna je metodologija. Dostikrat o tem svojem področju dela porečem, da je to isto, kot da bi bil ves čas sedel na pivu, ker ne glede na to, ali si kaj delal ali nič, je rezultat v obojem primeru isti. Ti občutki pa so, dragi moji, največja garancija, da prispeš v izgorelost ali/in otopelost. Pri delu z ljudmi otopelost pomeni, da nisi več sposoben za delo, ker si neobčutljiv in s tem neprimerno odziven na njihove subjektivne stiske, če pa izgoriš, pa je konec kvaliteti tudi tvojega osebnega življenja. Ne želim poveličevati poklica ali povzdigovati delo socialnega delavca, ker vsako delo ima kakšne svoje luknje, ki požirajo ljudi s srcem na svojih mestih. Pomembno je, da se tega zavedamo in da si dovolimo biti nepopolni in da si v boju proti perfekciji zavestno dovolimo kakšno napako ali neučinkovitost. Dobro je, da na svoje delo gledamo kot na proces, ki se ne konča, da imamo v službi na razpolago svoj delovni čas in da smo v njem zavestno prisotni ter da je največ, kar lahko storimo, da v dani situaciji naredimo največ, kar v svoji moči lahko v trenutku tukaj in zdaj, v dobri veri in ne z mislijo, kdaj bo mojega delovnika konec. Fokus na proces in ne na rezultat pa upam, da prevzamejo tudi odločevalci nad socialnim delom, ker v življenju se godijo tudi takšne stvari, kot je ta, da človek umre, še preden ga lahko ovrednotimo kot številko in svoje opravljeno delo komu zaračunamo.