#maj04 2022, sreda

Kot očetu mi največ stresa povzroča otrokov jok, ker želi mamico, ki je odsotna. Morda je čudno, ampak pri tem se počutim najbolj razoroženega kar se tiče obvladovanja otrokovega čustvenega stanja. Zato ko se zjutraj morava sama urediti ali pa zvečer iti spat brez mamice, kar je resnici na ljubo in na mojo in predvsem otrokovo srečo redko, se na ta dogodek psihično pripravljam. Oče je pač v tem obdobju in morda še dolgo bo tako, se znam pohecati, druga violina.

Danes je bil drugi dan zapovrstjo, ko sva v nov dan vstala sama. Ta del je mi najbolj stresen, začeti nov dan z razburjenostjo, ker čutim njegovo stisko. Mamica je bila že na službeni poti, zgodaj je šla od doma. A danes, ko sem ga prebujal, sem bil sam pri sebi pripravljen, da bo sledil kot prvo jok, pa ni bilo joka. Namesto tega sva se nekaj hecala in bil je smeh. Neverjetno. Morda je pomagalo, da sva v obojestranskem pričakovanju, da bova popoldne preživela skupaj na mamičinem kolesu. Načrtujeva prvo kolesarjenje po soseski, saj smo končno nabavili otroški sedež za kolo. Če bi še malo odlašal z nakupom, heh, bi bil mali že prevelik za to izkušnjo.