#maj03 2022, torek

Nekoč sem v svojo delovno rutino vpeljal ritual, da sem nekaj časa, ki bi ga bil namenil za malico, preživel v bližnjem rakičanskem parku. Ne vem, kako se uradno imenuje ta park, je pa v Rakičanu, zato ga pišem z malo začetnico. Nima veze, park je in bistveno je, da je pogled nanj moj najlepši razgled v pisarni. Delovno okolje je iz te perspektive res krasno. Sploh če zanemarimo tisto, s čimer se v službi poklicno ukvarjam.

Zdaj je mesec maj, po mnogih pesnitvah najlepši mesec v letu. Če to zame isto velja za najlepši mesec, ne bi mogel povedati. Morda mi je ljubši mesec september, že od nekdaj. Ko sem moral hoditi v šolo, me je to jezilo, ker zaradi tega mesec september ni mogel biti moj najlepši mesec. Ko sem pa zaključil s temi šolskimi obveznostmi, je september postal moj naj mesec. Torej še preden sem v septembru dobil prvorojenca in še preden se mi je v septembru uspelo poročiti. Ja, september je verjetno naj.

Vseeno pa je maj tudi eden od meni najlepših. K temu prispeva tudi prireditev maratona Treh src v Radencih. Letos, ko se ga ponovno po nekaj letih premora udeležujem, je zato ta mesec poseben.

In danes sem odmor za malico posvetil sprehodu po gozdu skozi ta park, ki ga dnevno med telefonskimi pogovori v službi občudujem skozi veliko okno svoje pisarne. Ne vem, zakaj prav danes, ampak potegnilo me je ven, na kratko, da se sprehodim in doživim tisto tihožitje. Po prvih nekaj sto metrih so bili moji koraki še hitri kot so noge vajene po službenih hodnikih, misli so iskale nek tok, ki ga ni bilo. Potem pa so me žarki, ki so prodirali skozi krošnje mogočnih dreves, šumenje listja in zvoki pojočih ptic tako umirili, da se je tudi korak upočasnil. Komaj čakam, da to ponovim.