#maj02 2022, ponedeljek

Sosedov petelin je zakikirikal tričetrt na osmo zjutraj. Še petelini danes niso tisto, kar so bili nekoč, bi pokomentiral kakšen star v preteklost zavarovan ded’c ali baba. Jaz sem v tem času sedel na straniščni školjki, kamor sem si po navadi prinesel v mikrovalovki pogreto kavo, ki nama jo vedno za dan vnaprej skuham pred spanjem. V nadstropju zgoraj se sliši zvok sušilnega stroja, ki še samo tu in tam zavrti boben s perilom, da se ta ne poleže. Zaključil je svoj program.

Svoj jutranji program sem zaključil tudi sam. Spal sem dlje, tečt sem šel pozneje in odtekel samo pet kilometrov, toliko da ohranim kondicijo. Včeraj sem imel lep trideset kilometrski tekaši izlet z zavojem v neznano na Janžev Vrh in pred maratonom ne morem tvegati poškodbe, zato sem se danes zadržal. Pa tudi malo resnice je na tem, da se tu in tam posladkam s tem, da ne vstanem tako zgodaj. Res se to zgodi prej izjemoma. Ni pa težko držati se discipline, ko imam že nešteto izkušenj, da je zgodnji tek najlepši tek, ker kasneje pridejo distraktorji in je vsak korak težji.

Pijem drugo kavo, na školjki, ker je tu največ miru, ki ga vsak malo potrebuje. To ni egoizem ampak duševno zdravje. Ampak jo zdaj zaključim, ker je moja jantarjeva jagoda, kot so svoj največji zaklad imenovali Kelti, prišla k meni na stranišče na kahlico.