#april29 2022, petek

Cepil sem se s tretjim odmerkom proti SARS-CoV-2. Ko je cepivo prišlo do uporabnikov, sem bil med prvimi, ki smo prejeli dva odmerka. Potem sem malo pozabil na epidemijo in nevarnost okužbe in v začetku novembra lani dejansko zbolel, preden sem sploh sklenil iti po naslednji odmerek cepiva. Zdaj bo kmalu minilo že pol leta od te moje prebolelosti, zato je nastopil čas, da sem se ponovno cepil. O pomenu cepljenja in epidemiji se več ne govori toliko, kot smo bili vajeni v teh letih, ker je zdaj prva tema politika in sestava državnega zbora in bodoče vlade. Ali pa nam je že vsega virusa že viška in se delamo, da ga več ni. Morda te nove različice niso več tako nevarne, upam vsaj. Ne vem, kaj je trenutno najbolj prav in kaj bi velela zdrava kmečka pamet, pa sem pristal raje na preventivo. Nimam namreč ne dovolj znanja, da bi o tem pametoval, in priznam, tudi ne kmečke pameti, zato je najbolje, da sledim uradnim smernicam medicine. Če pomislim nazaj, ko sem zbolel, sem se tolažil prav s tem, da bi bilo še huje, če ne bi bil polno cepljen. Ne spominjam se več natančno, ampak vem, da mi je bilo takrat precej težko. Sploh pa si tokrat ne predstavljam, da bi se na svojem delovnem mestu vsake dva dni samotestiral, ker pri nas ta ukrep še velja. Z odgovornostjo do sebe, do drugih in do službe je to, da sem se šel cepit v prazno ambulanto dva dneva pred najlepšim mesecem majem, edino moralno in etično pravilno. Pardon, v čakalnici je pred menoj ena gospa že čakala na izdajo potrdila o cepljenju.

Vem, da sem mazohist, sicer ne bi mogel uživati v tekih na dolge razdalje, toda ko me je gospa pičila in sem začutil vrhnji del igle v mišici svoje rame ali tam nekje v nekem tkivu, mi je na nek način godilo. Malo bolečine že paše, čeprav to ni tisto ugodje, po katerem človek hrepeni, ampak v tistem trenutku, če je samo malo bolečine, veš, da si živ. Kot pri teku, malo bolečine obvezno, sicer bi to vsak zmogel.