#april26 2022, torek

Tudi najbolj ključne vloge v delovni organizaciji so zamenljive. Ker pa se ljudje navadimo eden na drugega, saj smo bitja navad, si dostikrat ne moremo predstavljati, da bi koga od nam znanih obrazov zamenjal kdo drug. Na to normalno ne pomislimo, ko smo polovico dneva skupaj in sodelujemo v istem lokalnem cilju. Kot da bi to trajalo za zmeraj.

Toda zgodi se prej ali slej – zamenjava kolega, odhod sodelavca, prihod nekoga drugega, neznanca, ki bo potem vsak dan manj neznanec. Po drugi strani pa bo kolega, ki je odšel, vedno bolj neznanec. Najverjetneje bo potem poniknil v globine spomina in spomin nanj privre na plan zgolj vsake toliko ob kakšnih priložnostih, morda samo v mislih posameznika, ali debati. Meni se celo dogaja, da si več ne znam priklicati obrazov nekaterih nekdanjih sodelavcev. Od nekaterih ne pomnim niti imen, čeprav smo nekoč delali skupaj. Po svoje je to žalostno, ampak to je življenje. Tako se zgodi tudi z umrlimi. Podvrženi smo pozabi.

Veljaš in obstajaš, dokler si tu, dokler si zraven. Ko te ni, pa nezanemarjen del sistema tvojega delovnega okolja niti ne zazna, vsaj bistveno ne, da te ni. Karavana gre zmeraj naprej, voz se ne zaustavi. In nekoč bo vsak od nas izstopil iz tega voza, morda prestopil na drug voz, se pridružil drugi karavani, in kolegi, s katerimi si delal do zdaj, bodo normalno delali naprej in nekoč bo spomin tako malo občutljiv na skupne procese, da bo to za vse vpletene zgolj še trenutek v neki preteklosti.

Zato računaj, ker to je resnica, da se vsak obraz, s katerim zdaj delaš, prej ali slej zamenja. Razen, če si menjava že ti.