#april25 2022, ponedeljek

Sladko grenki je moj okus izida volitev poslancev v državni zbor, pred katerimi bo naloga sestaviti novo vlado RS. Skrbi me neznanka, kdo so novi ljudje, ki sestavljajo zmagovalno stranko. O tej stranki kaj dosti ne vemo. Strah me je, da bodo volivci čez dve leti razočarani, ker smo tudi tokrat kupili mačka v žaklju. Zakaj bi bilo tokrat drugače, kot je bilo v preteklosti s strankami, ki so se pojavile nekaj mesecev pred volitvami in kot zmagovalke sestavljale vlado, potem pa vse po vrsti kratke sape prej ali slej izdahnile na naslednjih volitvah. Tak scenarij potem kot po pravilu na površje naplavi tradicionalno vodilno desničarsko stranko, ki ima zgodovino (kakršnakoli že je, četudi omadeževana) z vnaprej znanim ustrojem. Narod bo verjetno kmalu spet jamral, da so vsi isti in da se zato ne splača iti volit.

Takšne in podobne misli so mi od včeraj sledile v današnji dan. Prišlo je do spremembe, po kateri smo hrepeneli, vendar verjetno ne v takšni obliki. Pričakovati je, da nas bo vsak mesec bolj in bolj žrla inflacija. Kar se pozna v denarnici, se občuti v želodcu. Lačen narod je poraz za politiko. Če bodoča vlada v sestavi, kot jo pričakujemo, zdrži ves svoj mandat (in mi z njo), bo to vlada, ki nam bo vladala do vstopa mojega otroka v osnovno šolo. Če pomislim na tak časoven okvir, je zares nezanemarljivo, v kakšnem političnem okolju živimo in vzgajamo svoje otroke.

Če pa po rezultatu vodilna stranka ne bo izkazala dovolj kondicije in modrosti, da bi ustvarila novo staro normalnost, po kateri hrepenimo, pa naj gredo k vragu odločitve naroda, ki svojo usodo kockarsko prepušča neznanemu. Na drugi strani imamo namreč vodilno desno stranko, ki potrpežljivo čaka na svojo naslednjo priložnost. Ta nastopi vedno, ko volivci ugotovimo, da novo izvoljeni mesije na levi strani niso nujno naši odrešitelji.