#april22 2022, petek

Če si večinoma sam svoj šef in trpiš za ‘psihične’ diagnoze perfekcionizma, potrebe po nadzoru sistema pod seboj in občutkov, da nikoli ne storiš količinsko dovolj, si ga najebal. Sploh če je narava tvojega dela takšna, da dela nikoli ne zmanjka. Zato se zadnje mesece že načrtno trudim kdaj kaj zabušavati ali pa pustiti, da stvari gredo tudi mimo mene in se zgodi, kar se zgodi, čeprav bi z vso silo najraje vskočil in se lotil urejanja zadeve. Delam na tem, da pustim kakšno stvar, da se zajebe, ker je to bolj duševno zdravo kot pa vnaprej preprečevati, da se kaj ne sfiži.

Danes je petek in danes je spet eden tistih dni, ko nisem sledil temu svojemu učenju in sem si namesto tega navlekel preveč dela, dal pomoči potrebnim obljube. Res je občutek, ko se odštemplaš, notranje pomirjujoč, če veš, da si izkoristil vsak trenutek in bil na polno učinkovit, ampak hip zatem ko adrenalin popusti, si energijsko že tako nizko in še padaš, da si doma samo še hladno mrtva riba na suhem. Zdaj, ko me doma čakata otrok in žena, si tega ne bi smel več privoščiti, ker v službo hodimo zato, da preživimo sebe in družino in da si ob tem osmislimo del formalnega življenja. Priznam, meni kariera ni med prioritetami. Pomembno pa mi je, da je delo opravljeno in da je dobro ooravljeno. Ne maram popravkov. Še pomembnejša pa mi je varnost zaposlitve in možnost, da mi omogoča živeti svoj prosti čas z družino.